Otroci v rejništvu imajo včasih probleme s sklepanjem prijateljstev. Pa ponavadi ni vedno problem v osebnosti otroka, čeprav je kar nekaj otrok bolj samotarskih. Gre za to, da so bili nekateri rejniški otroci večkrat seljeni in se v rani mladosti niso uspeli naučiti tega prefinjenega protokola, kako obdržati prijatelja. Zaradi te iztrganosti torej posledično trpijo tudi kasneje, saj je problem reševanaja socializacije in navezovanja ter zadrževanja vezi dolgotrajen proces. Pa četudi v to enačbo niti ne dodamo tako zelo potrebnega "zaupanja v ljudi".
Kaj se torej zgodi, če ga zamudimo? Kako prepoznamo to zamudo? Kako se otrok obnaša?
Pri nas opažam, da sta oba mulca zelo komunikativna in odprta. Rada se družita, imata dovolj obšolskih dejavnosti, otroci v šoli ju načeloma bolj ali manj sprejemajo. Torej - tu gre zgolj za to, da se občasno ali večkrat med sabo skregajo in si rečejo, da ne bodo več prijatelji. Normalen razvoj, bi lahko rekli.
No, če bi šlo za običajne otroke (v mislih imam otroke, katerih starši se z njimi dokaj pogosto ukvarjajo), to ne bi bil problem. Za naša dva mulca pa to predstavlja problem, ker zadevo jemljeta vse prevečkrat dobesedno. Ker nimata zaupanje vase, da sta dovolj dobra. Včasih počneta stvari, ki jih ne bi, samo zato, da bi bila sprejeta. Načeloma se veliko pogovarjamo o tem, pa je potem lažje. Mulc je že dovolj star, da si da dopovedat, da ne bo konec sveta, če se nekateri fantje kakšen dan ne bodo igrali z njim.
Z mulo pa je malce drugače. Prijateljstva z lahkoto sklepa, obdržati pa ga ne more. Vsaj ne na način, kot si predstavlja ona. Da bo njena prijateljica njena podložnica in bo delala tako, kot se njej "sprdne" :) Ali pa bi ji dala vse na svetu. Ta nihanja od vse do nič pa so zanjo zelo naporna. Blazno si želi imeti eno zaupno prijateljico, s katero bi preživela ves prosti čas, in bi bila samo in edino njena. Fokusira se na eno točno določeno deklico in sploh ne razmišlja, da bi si drugje poiskala še kakšno drugo. Potem od nje zahteva vso neomajno pozornost. Kar je seveda težko, saj ima ta deklica že dolgoletno prijateljico, s katero sta bili skupaj že v vrtcu. Prišlo je že tako daleč, da je dekličino prijateljico najprej ozmerjala, nato porinila in na koncu udarila. Deklici sta ji namreč postavili pogoj - če se boš z nama lepo igrala in bila prijazna, se bomo razumele dobro. Drugače boš sama. Potem nekaj časa lepo peljejo, dokler se naši muli mali spet kaj ne posveti. Zadnjič me je toliko časa prosila (celo pospravila je sama celo svojo sobo, vse cunje, vse igrače, posesala...), da sem ji dovolila, da dekletce prespi pri nas. Al ji potem sam hudiček ni dal miru. Ves čas jo maltretira, da se morata igrati to, kar bo ona zaukazala (seveda je ona kraljica, dekletce pa njena spletična), ker se drugače z njo ne bo igrala. Pa se dekletce odloči, da se bo igralo kaj drugega. Jejhata, al ji potem ne dovoli nobene igrače, knjige - nobene stvari, ker je vse NJENO. Na koncu je bilo že tako hudo, da sem morala dekletce predčasno odpeljati domov, ker je imelo dovolj. K sreči sem se v tem času lahko že toliko ohladila, da so se vklopili možgani.
Res mi je težko, ko jo takole gledam, da si vedno zakomplicira življenje. Vse mora sprobati na lastni koži. Pa je tega več slabega kot dobrega. Ampak, tako pač je. Taka je, iz svoje kože ne more. Zato jo potem poskusim s pogovorom pripeljati do kakšnega spoznanja. Ko se tudi ona ohladi, se lahko vedno bolj pogosto normalno pogovoriva. Pravi, da si želi prijateljice. Čeprav njeno obnašanje ne kaže na to. Pogovarjali sva se o tem, kaj ona pričakuje od prijateljev in če se ji zdi, da potem tudi oni pričakujejo podobno. Da se do drugih ne moremo obnašati grdo, ker tudi nam ne bi bilo to všeč. Počasi, ampak res počasi razumeva, da njena dejanja govorijo eno, njene besede pa drugo. Da bo morala to "sinhronizirati" oz. uskladiti sama s sabo.
Nimam pojma, koliko časa bo trajalo, da bo ta svoja spoznanja vpeljala tudi v svoje življenje in postala prijazna do drugih. Predvidevam, da bi se morali še bolj pogosto pogovarjati. Problem je le v tem, da je toliko tem, ki jih moramo še obdelati, da pride prijateljstvo ponavadi na vrsto takrat, ko nekaj zaškriplje. Včasih se res obnaša kot ledena kraljica, ampak na koncu ugotovi, da ji to ni všeč, ker je preveč sama in si želi, predvsem pa potrebuje veliko družbe.
Pa vi? Kako vaši otroci dojemajo prijatelje? Se z njimi razumejo? Jih imajo že dolgo?
Bodite lepo in naužijte se teh prvih sončnih dni!
:) L
Ni komentarjev:
Objavite komentar