PONOVNO NA SPLETU!

Jeeee, uspelo je! Pa smo spet na konju :)

Nazadnje mi je namreč na blogspot.si izginil blog, zato sem morala ustvariti novega. In tukaj smo! Dobrodošli spet nazaj :)

Morda pa je bil že čas za nov izgled, glede na to, da smo začeli blogati takrat, ko smo postali sestavljena družina. Ob koncu šolskega leta se nam namreč obeta odhod enega člana - veseli smo, da so se na domači fronti zadeve uredile in se bo lahko naš čudoviti zlati fantek vrnil domov, k svoji mamici.
Predvidevam, da se bo v tem času še marsikaj zgodilo :)

ARHIV 2012 - 2014

Fri, 19 Sep 2014: THE FOSTERS

Pred časom me je nečakinja razsvetlila z novo nadaljevanko. Gre za (seveda) ameriško serijo. Ko sem gledala prvi del, nisem mogla nehati! Sicer je malo kičasta, ker kar ni možno, da so lahko starši tako idealni, ampak je pa problematika rejniških otrok, ki jih daje puberteta in odraščanje, do podrobnosti opisana :) Za vse, ki razmišljate o rejništvu ali pa želite vedeti, kako to gre, kar veselo na ogled. :)

Aja - ne, nisem plačana, da delam reklamo :)

Link na IMDB: THE FOSTERS

Fri, 19 Sep 2014: VELIKE ZMAGE MAJHNIH VOJN

Da ne bo pomote - ne vojne z mularijo :) Gre za vojno z Upravno enoto... Recimo tako, da greš trikrat ali štirikrat v dveh mesecih na UE in želiš urediti začasno bivališče svojemu otročku, pa ti ne dovolijo. Pa bereš zakone, soliš pamet, hodiš sam, potem greš s socialko in staršem, pa še kar ne dovolijo - skratka, potreboval naj bi soglasje obeh staršev. Ja, žal jim je, ker so referentke do sedaj leta in leta narobe delale.... ????? Še enkrat: ?????????????? Jp, s takimle smo se bodli. O rešitvi povprašate? Jaaa, ena varianta je, da greste na drugo upravno enoto, hehehe, to res deluje :) Jaz sem namreč nujno rabila urediti zadeve, ker sem vpisovala mojo mojo v prvi razred :) In so potrebovali naslov, da so nam poslali vabilo :) Kakuuuuuu lepuuuuuu!! Druga varianta je, da se pritožite na upravni postopek. Ampak ta traja 30 dni... Tretja varianta je, da na UE težite toliko časa, da sami pišejo na Ministrstvo in dobijo odgovor, da je že od leta 2001 v veljavi dogovor, da lahko rejniki prijavljajo začasno bivališče svojim rejencem BREZ soglasja staršev. Lepo, a ne? :) Seveda opravičila nisem prejela... Sem pa naredila hajko, ko sem želela urediti stalno bivališče :) Včasih je res osamljeno stati pred ljudmi, ki, recimo lepo, si ne delijo mnenje s tabo in so prepričani, da delajo vse lepo in prav in da sem jih zelooooooooooo užalila, ker sem naštevala vse razloge (ja, več jih je bilo), da jim enostavno ne gre zaupati... Danes, po tednu in pol teženja (jp, res sem dvignila hajko), pa so zadevo speljali na čudovit način in se na nek način oprvičili, čeprav besedici oprostite niso prišli niti blizu, saj bi to pomenilo, da priznajo napako. So pa povedali, da je tista oseba, ki dva meseca ni dovolila vpisati začasnega bivališča, kasneje (ko so dobili po prstih z ministrstva), poskrbela za to, da so vsi referenti dobili nova navodila - da lahko prijavljajo rejniki začasno bivališče BREZ soglasja staršev.... Lepo, a ne? Nekatere vojne se včasih res končajo tako, da vsi dobimo (pa četudi kakšnega sovražnika več) in ni nobenih žrtev (razen ranjenega ponosa ljudi, ki mislijo, da vse vedo, potem pa jim "en navaden smrtnik brez naziva mag." razsvetli dan) Hhhh... No, sej ne bom več prav dolgo prevzetna, še nekaj minut pa lahko, kajne? ;)

Sun, 27 Apr 2014:  PREDNOSTI & SLABOSTI REJNIŠTVA

 V aprilu sta se naši rejniški skupini pridružila še dva kandidata za rejnika (jeeee!!) - lahko bi rekla dokaj mlad par :) Vsi smo se predstavili in naprošeni smo bili, da povemo najlepše in najhujše, kar smo doživeli ali še doživljamo kot rejniki. Vsi rejniki smo se strinjali, da je absolutno več lepih stvari kot groznih. Da so otroci načeloma zelo prilagodljivi in da prinašajo veselje. Celo veliko veselja. Najtežje pri rejništvu pa je absolutno sodelovanje z matično družino. Odnosi, ki so pripeljali razmere tako daleč, da je moral otrok od doma... Zame je bilo najhujše soočenje s tem, da pod nobenim pogojem nikakor ne bom nikoli to, kar je biološka mama. Četudi bi bila najboljša mama na svetu, brez napak in bi znala vsakega otroka prebrati in vzgajati na njemu/njej primeren način, vedno potrpežljiva in vedno na voljo... Da bo želja po (četudi destruktivnem) življenju s svojo biološko družino vedno prevladovala, pa ne glede na to, kako super in fajn se imamo. In da nikoli ne bom nobenemu otroku pomenila vse na svetu.  :(    :(    :(    :(    :(    :(    :(      Seveda vem, da je to pač tako in moj razum vse to razume, ampak včasih, res samo včasih, pa sem čisto malce malo žalostna. Ampak potem mi mulc reče, da sem ljubica njegovega sveta in mi mula skoraj zlomi kosti s poljubi (jp, taki močni objemi in poljubi, da me včasih tudi vrat boli :) ) in je svet res moj :D In druga stvar, s katero se res blazno težko soočam, so travme, ki jih doživljajo otroci ob raznih priložnostih ob stikih s svojo matično družino. Ko je njihova bolečina tako velika ob ločitvi ali ob spoznanju resnice o svoji družini, da si včasih mislim - a ne bi bila narava narejena tako, da bi lahko boleče spomine oz. dogodke enostavno izbrisali iz spomina in zaživeli z ljudmi, ki nas imajo radi, ne glede na krvno sorodstvo??!! Res sem imela srečo v življenju, da sem živela v enem takem pravljičnem svetu in moje srčne bolečine niso dosegale niti 10 % žalosti, s katero se soočajo tej nedolžni otroci. Ki se po možnosti še čutijo odgovorne za dejanja svojih staršev in se sprašujejo, kaj so naredili narobe ali, še huje, kaj je narobe z njimi samimi... In najlepše, porečete? :D Teh je pa tako veliko in tako zelo so močna ta doživetja, da jim dostikrat uspe skoraj čisto prikriti slabosti :D Ko se otročki naučijo govoriti cele stavke, ko jim klikerji v glavah začnejo delati in nastajajo nove povezave, ki jih tako zelo nedolžno delijo z nami kot izbruhe norih idej :D Ko se naučijo brati, ko jim postanejo številke logične, ko prstki začnejo seštevati in vsak teden prinesejo domov nove angleške besede iz vrtca :D Ko se režijo na skrivaj, ker so ti skili copate v pralni stroj in jih iščeš kot nor :D Ko se kotalijo po travniku in se njihov smeh kotali z njimi :D Ko se pridejo v nedeljo zjutraj pogret v posteljo in se stiskamo pod kovtrom in izbiramo, katero pralino bomo pa danes pojedli - tisto, ki sem jo kupila jaz, ali tisto, ki so jo oni dobili in jo želijo (!!) deliti z nami :D Ko pritečejo in ti skočijo v objem :D Ko se stiskamo ali celo čohljamo na kavču ob gledanju večernih risank :D Ko skačejo od sreče, ker si jim kupil novo oblekico :D Sreča, ko se dogovorimo, da gremo na bazen ali v kino :D Ko ti prinesejo copate k postelji, ko še spiš :D Ko te pridejo zjutraj prebudit po prstih tako, da odgrnejo noge in te čohljajo ali pa božajo po obrazu :D Ko zvečer tekmujejo, čigavo pravljico bom prebrala ali kolikokrat jim bom prišla dat lupčka :D Ali koliko bolh za pomoč jim bom zaželela :D Če bom še naštevala, bo že kar kičasto. Ampak včasih se pa vseeno počutim, kot da jima pomenim skoraj toliko, kot lastna mama. In ves trud in žalost sta poplačana :D Pa vi? Ne bi tudi vi radi doživeli vseh teh mavričnih čustev?      :D     :D     :D     :D     :D     :D     :D

Fri, 11 Apr 2014: OBVEZNA REJNIŠKA IZOBRAŽEVANJA oz. BI VI ŽELELI POSTATI PASJI BRIKET?

ZAKON O IZVAJANJU REJNIŠKE DEJAVNOSTI (ZIRD) rejnikom v 28. členu nalaga: (1) Rejnik se mora, dokler izvaja rejniško dejavnost, najmanj enkrat v petih letih udeležiti usposabljanj, katerih vsebino, izvajalca in trajanje predpiše minister.

In tako sva se tudi midva z Bobkom odpravila na najino prvo (z zakonom predpisano) izobraževanje, odkar sva pridobila dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. Odločila sem se namreč, da se bova izobraževala tretje, četrto in peto leto (vsako leto po eno izobraževanje), da tako izpolniva kvoto s strani države naloženih izobraževanj. Da ne bo pomote - tudi na najinem CSD-ju se je potrebno nenehno izobraževati, pa tudi na seminarje po lastni izbiri "lahko" hodiva :) Torej, konec marca sva se udeležila izobraževanja, ki je organizirano tako, da imaš na začetku predavanje, potem delavnico, potem še eno predavanje in še drugo delavnico. Sistem pač predvideva, da nam strokovnjaki predstavijo teorijo, na delavnici pa naj bi se naučili reševanja problemov. Kar sicer samo po sebi niti ni tako slaba ideja, vendar v praksi prinaša frustracije. Mi v resnici živimo  taisto odpredavano teorijo (teorija je dejansko naše življenje v besedi :P ) in ko potrebujemo konkretne nasvete o tem, kako naj odreagiramo v točno določeni situaciji, dobimo le: joj, veste, to je pa tako specifično glede na otroka, vi ga najbolj poznate, pa veste, kako je potrebno odreagirati.... Kako, prosim? Ne, NE VEM?! Zakaj bi pa potem spraševala in potrebovala pomoč?? ... No, in če je predavateljica res pri volji, pusti rejnikom, da se na delavnici ne samo spoznamo, ampak tudi izmenjamo ideje, mnenja, znanja, predvsem pa informacije iz prve roke - kaj je kje delovalo in kaj ne... Takrat lahko znova in znova ugotavljamo, kako se lahko odkrito pogovarjamo o vsem, sogovorniki pa dejansko vedo in razumejo, o čem govoriš. To je tako krasna izkušnja, da bi se človek že samo zaradi tega udeležil treh predavanj v enem ne samo v petih letih :D Presenetila pa je me še ena stvar - velika večina rejnikov je bila mladih!! Ko smo se na delavnici posedli v krog, sem dregnila Bobka pod rebra in vsa navdušena rekla: "jooooj, kako je to super, ko je toliko mladih!!!" Seveda se je moj milni mehurček čistega veselja kaj kmalu razpočil, saj nas je bilo od cca 30 ljudi v naši skupini samo 6, ki smo rejniki tujim otrokom in ne sorodnikom. Zanimalo me je, koliko od njih bi si dejansko želelo biti rejnik, ne samo "silom prilike" - ena mamica pa je le dvignila roko in z navdušenjem rekla, da bi bila. Torej - novih rejnikov do 40 let torej vseeno ni prav veliko.... Beseda je seveda neizogibno nanesla tudi na matične družine. Padali so različni predlogi, od katerih se mi je eden zdel še posebej vreden omembe - in sicer, da bi rejnikom za eno predavanje zmanjšali "kvoto" in bi se morali pravi starši udeležiti izobraževanja. A ne bi bilo to super? :) Seveda pa je bila naša predavateljica drugačnega mnenja, s katerim sem se po premisleku vendarle morala strinjati - biološki starši namreč ne (z)morejo dajati več... Kar seveda malce osvetli zmedo, še posebej, če upoštevamo gaussovo krivuljo - cca 1/5 ljudi je na socialnem/psihološkem/intelektualnem dnu, s tako zelo žalostnimi zgodbami, da boli srce, torej bi od njih težko pričakovali, da se bodo odlično znašli v starševski vlogi (po možnosti niti ne vedo, kaj to je "starševska vloga"). Žalostno, res žalostno... Potem pa sem zasledila na predavanju podatek, da le 60 % otrok odrašča v "normalni" družini (ne spomnim se točno izraza, ki ga je uporabila predavateljica - gre pač za to, da lahko otrok v taki družini razvije vse svoje potenciale). Ne bom komentirala tega podatka, bom le hipotetično izpeljala misel na to, kaj bo, ko tisti ostali otroci odrastejo... Predstavljali bodo 40 % populacije, ki se ne znajde dobro v svojem okolju/s partnerjem/v situacijah... Otroke pa bodo vendarle imeli (kar načeloma pomeni še eno dodatno "zablojeno" generacijo)... Glede na to, da se mlade družine danes ne odločajo za rejništvo, bo kvalitetnih staršev vedno manj, neuravnovešenih družin pa vedno več. In ti otroci nas čez 30, 40 let ne bodo cenili. Niti se ne bodo obračali na nas po nasvet. Ti otroci bodo postali individualisti, ki ne le, da bodo škodili samim sebi, ampak bodo slej ali prej škodili tudi nam in nas krivili za svojo nesrečo. Kar jim pravzaprav glede na naše trenutno stanje niti ne morem zameriti. Vseeno pa ne bi rada pri šestdesetih ali sedemdesetih (ki si jih resnično želim doživeti) končala kot recimo pasji briket (ker pač družbi ne morem več nič nuditi)... Bi vi končali tako? Se vam zdi, da znajo vaši otroci prisluhniti drugim? So pripravljeni pomagati? Pa vi? Znate prisluhniti drugim? Ste jim pripravljeni pomagati? Ker - saj veste: otroci se zgledujejo po nas... 

Mon, 20 Jan 2014: TUDI TAKI OČETJE OBSTAJAJO...

Oni dan sem mulo peljala v vrtec po dolgem času (ko smo bili končno spet vsi vsaj približno zdravi) in naletim na znanca, ki je pripeljal eno od svojih hčerk v vrtec. In tip lepo sedi zraven, potrpežljivo čaka, da se tamala sleče, preobuje, se malce pomenkujeta, vmes že enih par staršev nervozno pride in (ponavati kot jaz) nežno ali pa malo manj nežno priganja mularijo, da naj se že zrihta. Tisti očka pa kar tam sedi, tamala se mu je ovila v objem, ko je končala, on pa ji nežno rečen na uho: "Rad te imam - zelo. Želim ti čudovit dan... še nekej, še nekej". In jaz totalno šokirana spoznam, da se tudi meni (ravno tako kot njemu) nikamor pravzaprav ne mudi in zakaj bi se morali že zjutraj s slabo voljo raziti vsak v svoj dan... Očitno smo že tako vpeti v vsakodnevno hitenje, da smo že navsezgodaj zjutraj znervirani - pa sploh ne vem, zakaj bi morali tako začeti dan. Pri nas vstajamo res zgodaj, Bobek in mulc celo hodita na en avtobus prej, kot sta hodila jeseni, jaz pa tudi ne začnem tako zgodaj, čeprav smo vsi že zrihtani do pol sedmih in počasi rinemo iz hiše. Smo hitenje vprogramirali v naše življenje in je to normalen tempo? Si res ne moremo privoščiti dveh minutk več? Smo res tako preokupirani s svojimi službami, da izgubimo fokus nad tem, kar je najbolj pomembno? Pa naj vrag vzame službo, če si ne moremo odtrgati pet minut za svoje najbližje in jim zaželeti dobro jutro in dober dan...


Thu, 16 Jan 2014: KO MULARIJA ZBOLI...

No, seveda je bilo jasno, da se bosta tamaladva tut kej nalezla od mene, ker res že dolgo nisem takole obležala. Nista se mogla zadržat, da me ne bi objemala in lupčkala... Tako je imel mulc mandlje v velikosti lešnikov, tamala pa vneto uho, vročino, bruhanje... Skratka, sva šli k zdravniku in je dobila Hiconcil. Čez dan ga še nekako spravi po grlu navzdol. Ponoči.... Ponoči pa je to čisto druga zgodba. Pred časom sem že pravila, da je mesečna, tako da lahko ponoči gleda, se pogovarja, dela nesmiselne stvari, potem pa se ničesar ne spomni. Skratka, spi zelo trdno. In včeraj ob desetih zvečer jo grem zbudit, jo božam po licu, po laseh, pa ne gre in ne gre. Ko že mislim, da je zbujena, ker je imela oči na stežaj odprte, jo malo privzdignem, povem, da bo treba tole žličko dat v usta, odpre usta in hkrati zamahne z roko, zdravilo napol polijeva, vse teče, komaj vtaknem preostanek v usta, se zgodi cela panika, dretje, upitje, hrkanje, jokanje... Skratka - dati sem ji morala še pol žlice!! Jo mirim, božam, ona pa še večjo paniko zaganja (ubogi otrok), tako da sem jo potem malce požgačkala, pa ni bilo nič boljše, se je začela vrtet po postelji, odvračat... Jaz sem se že tresla od vsega hrupa (sem tudi že zaspala pred tem), tako da sem jo na koncu kar trdo stisnila k sebi, jo malce potrepljala po ličku in ji dala še preostalo zdravilo. Seveda se je začela še bolj dret in nabirat zdravilo v ustih,  da bi ga izpljunila (to je že z veseljem naredila z Daleronom) in bi skoraj vse tudi pljunila ven, tako da sem ji morala potem še glavo pridržat pokonci, da je končno pogoltnila. Potem sem jo pa mirila, božala in ujčkala... Deklica je utihnila in debelo gledala s široko odprtimi očmi... Jaz pa sem ji prigovarjala o lepih stvareh, jo božala po laseh in ličkih, nakar tamala čez kako minutko - mene pa lulat. In rečem - o super, kar šibaj. Grem za njo, da ji pomagam s pleničko, pa me objema in se z mano normalno pogovarja. Pa jo vprašam, če se kaj spomni, da je vzela zdravilo, pa pravi - ne. Se stiska k meni in me lupčka, se normalno pogovarja, jo odnesem nazaj v posteljo in gre lepo spat.... Tamala se ničesar ni spomnila! A drla se je kot jesihar... Mislim, čisto sem bila šokirana in nisem mogla še dolgo zaspat. Samo ne vem od česa - ali od dretja ali bolj od tega, da se ničesar ni spomnila... Hjoooo, pa še kar nekaj noči nas čaka.... Kako pa vi svojim otrokom dajete zdravila sredi noči? Imate podobne težave? Kakšen predlog?


Thu, 16 Jan 2014: LAHKO BI PA TUT KEJ DELALA...

Pri nas je polna hiša ljudi :) In naša Babi kar preveč lepo skrbi za nas, nam nosi mleko, jajca, kuha... Skratka, ni da ni. Pa sem zadnjič našo tamalo prosila, da ji dol odnese ovitek od jajc (saj veste - da bi se čarobno napolnil z domačimi jajčkoti). Čez par dni Babi pove zgodbo....
Tamala: Babi, kaj pa delaš?
Babi: Malo počivam...
Tamala: Zakaj pa? Si bolna?
Babi: Ne, nisem bolna, sem šla samo malo počivat.
Tamala z Aha! odrine nazaj proti domu, pa ji nekaj ne da miru, se vrne nazaj po stopnicah k Babi, skomigne z rameni in ji reče: No, lahko bi pa tut kej delala.


Wed, 08 Jan 2014: SKRITA STIKALA V MOŽGANIH

Oni dan sem pri svaku nabrala en kup slovenskih revij Science Illustrated in v številki 44/2013 - julij 2013 našla en zelo zanimiv članek o skritih stikalih v možganih: 
Večina nas je že kdaj zasumila, da lahko travme za vedno spremenijo naše vedenje, znanstveniki pa so zdaj to tudi potrdili. Odkrili so, da travmatična doživetja na naših možganih pustijo fizične sledi. Travme spremenijo epigenetske vzorce in dezaktivirajo gene, ki v običajnih razmerah preprečujejo stres.
Kar lahko pravzaprav direktno apliciramo na naše otročke in nam je potem morda malce lažje oz. lažje razumemo za nas neprimerno obnašanje. 
V članku pišejo: Skrb dezaktivira alarmni sistem - raziskave na miših, podganah in ljudeh so pokazale, da na alarmni sistem telesa močno vplivajo izkušnje iz otroštva. Travme, kot sta nasilje in spolna zloraba, spremenijo epigenetske vzorce in dezaktivirajo gene, ki v običajnih razmerah preprečujejo stres. Hormoni pa preprečujejo stres na naslednji način: Ko smo pod stresom, naš hipotalamus (v možganih, torej) ukaže nadledvičnim žlezam, da začnejo proizvajati kortizol in adrenalin. Kortizol po krvi potuje do hipokampusa (tudi v možganih). Glukokortikoidni receptorji na živčnih celicah se vežejo na hormon. Receptorji deaktivirajo gen, ki pošlje zaporedje signalov v nadledvične žleze, da prenehajo sproščati hormone. Zanemarjeni podganji mladiči ustvarjajo več metilnih skupin in blokirajo gen, ki proizvaja glukokortikoidne receptorje. Brez tega gena podgane ne morejo preprečevati stresa in imajo povišano raven adrenalina, zato so vedno pod stresom. Taka napaka v sistemu za uravnavanje stresa pri človeku poveča možnost za samomor. Skratka, znanstveniki so dokazali, da škodljivo okolje v rani mladosti fizično onemogoči našim možganom, da bi pravilno odreagirali na stresne situacije. Kar posledično pomeni, da taki ljudje živijo v konstantnem stresu. 
No, sedaj se vsaj ne bom rabila več spraševat, če je z mano kaj narobe, ker se mi določena obnašanja, ki se ponavljajo v nedogled, zdijo nesprejemljiva. Ne, ni z mano nič narobe. Narobe je uravnavana kemija v otrokovih možganih. In pomoč, me vprašate? Kaj pa vem - najbrž veliko veliko veliiiiiiko ljubezni, potrpežljivosti tam nekje do šestega leta. Morda nam uspe še kakšno kemično reakcijo v možganih otrok izboljšat. Kasneje pa menda lahko pomagajo zdravila... ki jih še razvijajo... al kako. Preberite si članek, je napisan zelo poljudoznanstveno in razumljivo tudi takim, kot sem jaz :D Če vas seveda take stvari zanimajo ;)


Fri, 03 Jan 2014: KO ZBOLIM...

Me moja družinica razvaja :) Mali pride ob pol šestih zjutraj k meni, me poboža nežno po čelu in vpraša, kako sem. Pa če mi kaj prinese - čaj ali knjigo. Mala mi prinese svojo kokoško, na katero naj naslonim svoje boleče uho... Lahko pogrejem njenega snežaka iz riža, da mi bo ogrel ušeska. Če rabim še kaj? Neee, hvala, moji sončki! Pa naj se hitro pozdravim, medtem ko oni odhitijo v nov delovni dan. Iiiiiiiiiiiiiiiii, moja dva ljuba otročička - srce se mi topi!!! Res imamo veliko srečo :D Taki mulčki ne rastejo kar tako naokrog :)


Fri, 03 Jan 2014: RAZMIŠLJATE, DA BI POSTALI REJNIKI?

Kako je bila ideja zasajena v moje možgane, sem že pisala... Za vse je kriv VAL 202 :) Res pa je tudi, da je minilo dobro leto, preden sva se čisto zares odločila in kandidirala za rejnika. Vmes je bilo treba toliko razmisliti in toliko urediti (ne samo na lastnem "podstrešju", tudi dejansko je potrebno urediti prostor, imeti primeren avto...). Sedaj, ko razmišljam o tistem obdobju, se mi zdi, da sva vse gledala skozi rožnata očalca in da bi se morala še o marsičem pogovoriti. Čeprav te pa po drugi strani nobena teorija ne more pripraviti na prihod otroka. Sicer je pa to najbrž podobno temu, ko dobiš prvega lastnega otroka - evforija in strah se prepletata, čustva so kot elastika napeta do skrajnosti :) Morda je pa prav tako - če bi starši vedeli, v kaj se spuščajo, bi si marsikdo premislil ;) Skratka, če razmišljate o rejništvu in o tem, da bi postali nadomestna družina, najprej dodobra prevetrite svoje razloge, čustva in misli. 
Pri odločitvi vsekakor ne hitite in premislite o naslednjih vprašanjih oz. temah:
1. Imate dovolj prijateljev in družino, ki vas bo podpirala pri vaši odločitvi? 
To je zelo pomembno, saj znajo otroci prignati starše/rejnike tudi čez mejo in situacije postanejo zelo stresne. Zato je nujno potrebno, da se lahko v trenutkih, ko se počutite čisto na tleh in izčrpani, nekomu zaupate. V kolikor je količina takih ljudi omejena, se vsekakor vključite v rejniške skupine, ki se srečujejo na Centru za socialno delo, kjer bodo znali prisluhniti vašim težavam in vam iz prve roke svetovati. Če drugega ne, vas bodo vsaj razumeli... Obstaja tudi Rejniško društvo Slovenije, ker vam bodo pripravljeni pomagati (internetna stran je nekoliko v zaostanku, so pa dosegljivi tudi na FB). Lahko pa konec koncev ustanovite tudi čisto svojo "podporno" skupino, seveda v oziru, da imate dovolj energije za to :)
2. Ste zeloooooo potrpežljiva oseba?
Ste resnično pripravljeni neprestano dajati svojo ljubezen, energijo, dobro voljo, svoj čas, ne da bi kar koli dobili v povračilo, razen tega, da se zavedate, kako zelo bi pomagali otroku oz. kar celi družini? Še posebej, kadar vam rečejo, da vas sovražijo in da ste do njih nesramni/nasilni/nefer, da niste njihovi starši in da jih nimate pravice vzgajati? Boste potrpežjivi tudi takrat, ko boste srečali starše, ki so pravzaprav razlog, da je otrok pri vas? Jaz osebno bi lahko čisto brez problema koga okoli kepe :) Pa ne govorim o mulariji, da se razumemo... Ponavadi je delo z otrokom zelo izpolnjujoče, še posebej, ko opazuješ njegov/njen napredek. Srečanja s starši pa znajo biti včasih popolnoma izventelesna izkušnja. Ko dejansko nemo obstaneš in se sprašuješ, če se to res dogaja ali morda le sanjaš.... Da se tebi to ne dogaja... No, hm... pa se... 
3. Veliko ljudi si predstavlja, da bodo lahko "rešili" otroka pred nasilnimi starši, če bodo postali rejniki. 
Ljudje lahko verjamejo v to, da si bo tak otrok oddahnil in jim bo hvaležen, da so ga rešili iz težke situacije. Ampak ponavadi to ne gre tako. Ti otroci poznajo le tak način življenja in drugače kot nasilno oz. z nasiljem ne znajo živeti. Njihova situacija, ki je za nas nesprejemljiva, grozljiva ali nepojmljiva, je za njih "normalna". S tem so rasli in to je "zapisano" v njih. Zato nikar ne mislite, da bo otrok vesel, da bo prišel k vam (takih primerov je resnično zelo malo) - ponavadi so na začetku zelo prestrašeni, čakajo, kaj se bo zgodilo, kaj boste vi storili in so skratka ves čas v pozoru. Njihovi obrambni mehanizmi so različni in če se tega ne zavedamo, lahko pride do konfliktov in takih situacij, ki so nevzdržne za rejnike in za otroke... Bodite pripravljeni na to, da bodo vse drugo, razen srečni, da so pri vas. Pričakujte odpor, tiho vojno ali morda ravno obratno - glasne borbe. Kaj pa pravzaprav vi pričakujete od rejništva? Od otroka? Od otrokovih staršev? Visoka pričakovanja vas lahko kaj hitro spodnesejo. Realnost je vse kaj drugega kot rožnata.
4. Otroci, ki potrebujejo pomoč, so bili lahko zanemarjeni, starši niso skrbeli za njihov psihični, fizični ali/in čustveni razvoj, lahko so jih celo zlorabljali. 
Taki otroci nosijo v sebi zelo veliko jeze, zamere in obilico žalosti. Zato se lahko na nek način znašajo nad "novimi" starši. Ste se pripravljeni soočiti z njihovimi izpadi? To je lahko jeza, lahko bi kričali, lahko bi celo razbijali, morda pa ne bodo niti želeli sodelovati, ne bodo ubogali in vam bodo za vsako stvar kljubovali. In vsega tega ne smete jemati osebno. To je še posebej težko, kadar fizično obravnavajo s sabo ali z vami ali z drugimi otroki. Kadar se trudite in trudite, ste nadvse potrpežljivi, pa vseeno ne morete priti blizu? Taka stanja lahko trajajo tudi mesece. Jaz se s tem zelo težko soočam. Še posebej, če otrok vali krivdo za nastalo situacijo na nas...
5. Ste pripravljeni na obiske socialnih delavcev? 
Še preden boste postali rejniki, vas bodo morali oceniti različni delavci - psihologi, socialni delavci... Obiskali vas bodo na domu še pred prihodom otroka. Tudi potem bodo prihajali in se z vami pogovarjali o otrokovem stanju, napredku... Udeleževati se boste morali IPS-ov (individualne projektne skupine - to so ponavadi starši, rejniki, socialni delavci otrok, staršev in rejnikov), hoditi boste morali na izobraževanja, sodelovati boste morali z delavci v vrtcih/šolah, poiskati boste morali kakšne specialiste - od zdravnikov, do svetovalcev. To bo od vas hkrati zahtevalo odlične komunikacijske veščine, kakor tudi vašo popolno zavezo k izpolnjevanju plana dela, ki ga boste skupaj določili na IPS-u.
6. Se lahko poslovite? 
Rejništvo namreč ni stalno. Kljub temu, da morda statistični podatki navajajo, da imamo v Sloveniji dolgoročna rejništva, se je potrebno zavedati, da je to začasno delo. Da se bo slej ali prej zgodilo, da bo moral eden ali več otrok nazaj k svojim staršem/skrbnikom. Navezanost je zelo dobrodošla, pristni odnosi se spletejo v dolgem obdobju - to je dobro tako za rejnike kot za otroke. Ker če vam otrok lahko zaupa in mu/ji stojite ob strani, bo to zavest odnesel s sabo v drug dom in kasneje v življenju lahko zaupal tudi drugim ljudem (zaupanje je ponavadi ključno - tega je najtežje pridobiti in najlažje izgubiti, predvsem pa so ti otroci zelo nezaupljivi, saj jim je to v življenju prineslo največkrat le bolečine). Slovo ni nujno dokončno, z otrokom boste morda lahko ohranili stike, vsaj v prehodnem obdobju. Če ste spletli trdne vezi, ste lahko z otrokom povezani še dolgo v njegovo odraščanje in dlje.
7. Imate svoje otroke? Kako oni gledajo na to, da bi postali nadomestna družina? 
Vsekakor je zelo pomembno, da ste vsi člani v družini (tudi in predvsem partner), ampak res vsi, za stvar. Že tako bo veliko trenj in nasprotovanj, zato je dobro, da imate že v začetku podporo vsakega družinskega člana posebej. Ne pozabite tudi na člane vaše širše družine, še posebej, če živite v skupnem gospodinjstvu. Vaši otroci bodo morali deliti z drugimi otroki svoj dom, sobe, igrače in starše. Veliko bodo morali žrtvovati, da bi družina zaživela v harmoniji. Vprašajte jih, kako se počutijo in jim predvsem tudi prisluhnite. Seveda se morate zavedati tudi tega, da se bodo vaši otroci naučili marsičesa od novih članov - tako dobrega kot slabega. Ste pripravljeni v vsakem trenutku obvladovati situacijo in preprečiti morebitne katastrofe, da bi bil vaš dom varen za vse, ki bodo živeli tam?
8. Kakšna starost otrok je sprejemljiva za vas? 
Razmislite o tem, koliko so stari vaši otroci in kako bi se nov otrok lahko vklopil v vašo družino. Bi bil dojenček prava izbira za vas? Medtem, ko se vam ne bi bilo potrebno ukvarjati z grdimi besedami, se boste pa morali odpovedati spancu in pravzaprav začeti na novo, če so vaši otroci že starejši. Bi morda vašemu načini življenja bolj ustrezal predšolski ali šolski otrok? V Sloveniji je sicer plačilo vrtca na plečih občine, vendar se morate zavedati, da je včasih težko najti prostor še za enega otroka v varstvu sredi šolskega leta. Medtem pa vam za šoloobveznega otroka ne bo treba skrbeti za varstvo, boste pa imeli obilico dela s šolskimi in obšolskimi dejavnostmi. Prav tako morate vzeti v obzir otrokov spol. To so vse vaše odločitve, zato dobro razmislite o tem. Tudi glede vedenjskih problematik boste lahko odločali, saj je od vas odvisno, s čim se lahko in s čim se ne morete soočati. Kakor koli se vam to morda zdi kruto, je to ključnega pomena. Predvsem pa se morate pri tem zavedati svojih sposobnosti in pomanjkljivosti. Jaz na primer ne bi ta trenutek mogla skrbeti za najstnike ali pa za otroke z vedenjskimi problemi. Enostavno nimam dovolj izkušenj. Je pa pomembno, da se zavedate, da včasih socialni delavci tudi ne poznajo vse otrokove problematike in bo morda nenavadno obnašanje priplavalo na dan šele takrat, ko se bo otrok čutil varnega pri vas. Kar pomeni, da boste morda lahko včasih dobili tudi občutek, da ste vzeli mačka v žaklju. Ampak naj vas to ne spravlja v obup.  :)
9. In nenazadnje - imate dovolj ljubezni v sebi? 
Ste pripravljeni sprejeti otroka za svojega? Boste pripravili rojstnodnevno zabavo? Boste lahko skupaj okrasili božično drevesce? Šli skupaj na dopust? Pomagali otroku dojeti, da obstajajo tudi "dobre" ali "prave" družine, v kateri lahko odrašča brez skrbi, si pridobi pozitivne vzorce odnosov med ljudmi in vas ima za zgled? Boste otroku lahko dali priložnost, da zaceli svoje rane in odraste v odgovorno in ljubečo osebo?
Če ste na večino vprašanj lahko odgovorili z da, predlagam, da pokličete lokalni Center za socialno delo in se dogovorite za prvo srečanje, saj nosite velik potencial v sebi, da bi postali dobri rejniki!
Prirejeno po članku na internetni strani About.com


Thu, 26 Dec 2013: PRI NAS SI PA TAKOLE OPEREMO ZOBE...

Prideta prejle tamaladva k meni, ko pišem blog. Pa reče mula: "povohej me - lepo dišim?" in pokaže na svoja usta. Povoham. Ja, res mi nekam znano diši - ampak, po čem že? In se začneta režat kot dva norčka.... Tamal: "Sva si z milom oprala zobe - je zobne paste zmanjkalo!" Jst: "Kako zmanjkalo? A ni v predalu?" Tamala: "Aja, sej res, sva pozabila! Ampak sva si že včerej z milom umila!"


Thu, 26 Dec 2013: DA NE BI BILI IZGUBLJENI...

Tele praznike preživlja vsak po svoje, pa vseeno je značilo za vse nas, da naredimo obračun s preteklim letom in v glavi naredimo spisek stvari, ki jih želimo v prihodnje (p)opraviti. Kakopak je tako tudi z nami ;) V letu 2014 nas čaka namreč kar velika sprememba, saj nas bo najverjetneje zapustil naš mulo... Pa ravno, ko smo stvari postavili na svoje mesto, porečete. Tudi mi vsi tako razmišljamo... Pa vendar - a ni to naš namen? :) Vsaj upam, da je, ker drugače si človek ne zna predstavljati smisla vsega tega :) Imamo po moje še pol leta, tako da se nekaj menimo, da bi mulota naučili še kuhat :) Na to temo se bomo še veliko šalili, ker bi se v nasprotnem primeru zlomili, kar pa nikakor nima smisla, a ne? Torej - prvi sklep je, da začneta mulca kuhat. Tamala se je že hvalila, da zna pečt palačinke! Jupiiii :) Mulc zna tudi kakšno pecivo spečt, mislim, da smo nazadnje delali rižev narastek :) Imate kakšen predlog? Jajca na tristo načinov ne štejejo - to že znamo, hahaha Za mulo - hja, to pa še ne vem.... Najprej potrebujem veliiiiiiiiiikooo, celo kar ogrooooooomno potrpljenja. Po moje bom morala na kakšen tečaj obvladovanja jeze, ker znam kar izbruhnit... Tamala namreč še kar ni prebolela prehoda v našo družino in se je zaklenila v svoj svet. Sej to ne bi bilo kriza, če nas ne bi tako zelo izključevala iz njega. Dobesedno - psihično in fizično. Mislim, da še vedno živi v neki navidezni resničnosti, da je to le začasno in bo lahko šla ali k mamici ali nazaj v prejšnjo rejniško družino. In potem namensko sabotira naše odnose. Po šestih mesecih se mi po eni strani zdi, da zdej bi se pa že moralo stanje umirit, po drugi strani si pa mislim - sej je šele pol leta pri nas.... Manjka mi, vam kar po pravici povem, manjka mi izkušenj!! No, ampak v prvi vrsti potrpljenja. Včasih so situacije za znoret. Včasih tudi znorim. Sej razumem - kadar razmišljam - da je pač otrok v stiski, da ne zaupa ljudem (na splošno ima težave z navezovanjem stikov z odraslimi, vsaj tistih pristnih, zaupanja vrednih). Dostikrat pa se zgodi, da v časovni dirki enostavno nimam potrpljenja, da bi počakala pol ure, ko se tamali zazdi, da bi zdej pa lahko povedala, zakaj dela nekaj, kar dela. Mislim, takrat moramo že kje bit al kako. Še najhuje pa je, ko ugotovim, da se izmišljuje stvari. Včeraj je recimo izjavila, da jo je Bobek pet minutk nazaj tepel... Mislim - Bobek tepel? In jo vprašam - ja, kje te je pa udaril? ... tišina.... "ne vem" .... "se ne spomnim". Kako se ne spomniš? Sej je bilo pred eno minutko? Bobek pa pisano gleda in jo tudi vpraša, kam natančno naj bi ji prisolil eno... Vem, da jo vsaka beseda lahko prizadane, ponavadi se obrne in gre v sobo, ko ji jih napeljemo, da česa ne sme ali pa da ni lepo, kar je naredila. Dostikrat nas pogleda s tistim svojim pogledom kdo-pa-misliš,-da-si,-da-mi-boš-pamet-solil, se ignorantsko obrne in ti zapre vrata pred nosom, ker greš za njo. Potem pa kvasi take, češ da jo tepemo. Prav preizkuša, kateri njeni laži bomo nasedli, ali bomo ugotovili to ali ne... In to svojo igro obvlada. Za vse stvari - da doseže od dedija tisto, kar želi, ali pa prepalamudi mulca, da revež sploh ne ve, kaj ga je doletelo. Obvlada igranje, čisto zares! Sej vem, da je to le krinka, da se zavaruje pred možnostjo, da bi bila (najbrž spet in spet) prizadeta. Ampak enostavno mi zmanjkuje idej, kako do nje in pravzaprav kako z njo. Še posebej, ko je v enem od tistih svojih stanj, ko smo mi najbolj grozni ljudje na svetu... Ne vem... Nekako moramo to presekat, ker nam vsem škoduje. Pa ne nje, da ne bo pomote :) Nekaj moramo spremeniti v našem odnosu do nje. Kako torej vzljubiti otroka, ki te sovraži, ker misli, da si ga iztrgal iz njegovega življenja? Da ga boš vrnil, če bo povzročal dovolj škode? Nimate idej? Jaz tudi ne... Tako da sem se sedaj vrgla v brskanje po netu, kako se ostali rejniki spopadajo s takimi težavami. Žal ne najdem nobene take literature v slovenščini, tako da ne vem, kako uspe ostalim ljudem. Pa sej ne gre samo za rejnike, kaj pa drugi krušni starši, ki imate partnerjevega otroka? Kako se vi spopadate s takimi težavami? Z obilico ljubezni in potpljenja, nedvomno :) Sej vem, da to drži kot pribito, ampak - kje pa rasteta v neomejenih količinah? ;) Veste, vam moram malo potožiti, ker mi je potem veliiiiiko lažje :) Pa da ne boste mislili, imamo tudi veliko zelo lepih trenutkov, ko se smejimo in zabavamo. Takrat smo srečni, ker vsaj v tistem trenutku pozabimo na slabe stvari, ki so se kdaj zgodile :) Recimo kaj tako majnega, kot je štanca, ki izreže majhnega srčka :) Naša tamala je namreč obsedena s srčki :) Tako da že od včeraj zjutraj iz vsega, kar ji pride pod roko, izštanca srčka :) Je že pravi mojster, hhh... No, sej včasih nam pa kej lepega rata :) Al pa blagajna za trgovino - če ne štanca srčkov, pa blagajna piska :) Hmmm, mogoče smo pa na pravi poti al kako. Al je bil samo Dedek Mraz na pravi poti? :D Še tretja zadeva, ki me muči in je pristala na spisku za drugo leto - povečati fond literature za pomoč rejnikom :) A ne bi bilo to krasno? Da si večkrat lahko kakšno stvar prebereš in ti je bolj jasno, zakaj so stvari take, kot so, in kako se z njimi soočiti? Kako odreagirati v situacijah? Kako se soočajo drugi, ki vzgajajo otroke? Mmmm, to je moja pobožna želja :) Če že nimam izkušenj, se lahko vsaj učim iz izkušenj drugih, a ne? :P Bodite tudi vi iznajdljivi, pa da bi našli tisto pot, ki vam bo najbolj ustrezala! :) VESELE PRAZNIKE IN VSE DOBRO V LETU 2014 vam želimo vsi Bobkovi :)


 Mon, 25 Nov 2013: STATISTIKA

V Sloveniji je v rejništvu več kot 1.000 otrok. 
Približno 20 % jih živi pri sorodnikih. 
V povprečju so otroci stari 13 let. 
Rejniki pa 53 let...
Kakšna se pa vam zdi ta statistika? Vas kakšen podatek zbode? Morda kar vsi?


Sat, 23 Nov 2013: KDO BO VZOR?

Tale post mi že nekaj časa leži na duši, danes pa sem si vzela čas, da izlijem besede v prostrani Internet. Oni dan sem zbirala čevlje za našo punče in iskala med nekaj ostanki pozno poletne obutve (beri teniske), vsaj kakšne s primerno številko, za estetiko je bilo tako in tako že prepozno. V tistem pa naše dekletce odtava po trgovini in pride nazaj z najbolj "spotakljivimi" čeveljci - takimi, z viiiiiiiiiisoooooooooooooooookooooo petko, tanko, z netki na vseh straneh... Taki, da ne gre zgrešiti o grešnih namenih njene lastnice... Pa mi je dalo misliti - prej, ko sem še hodila delat v podjetje, sem bila vsak dan "poslovno" urejena, naličena, po možnosti v krilu. Sedaj, ko imam malce drugačno zaposlitev, ni potrebe, da bi se zrihtala, torej oblekla, uredila, naličila... Važno je, da je vse na meni čisto in da so moje ročice pripravljene na vsakovrstno delo. Doma pa seveda v razvlečenih oblačilih, brez ličil, skratka - skorajda zanemarjeno. In potem imamo enega takega dekliča, ki mi v trgovini privleče čevlje, s katerimi bi bila sumljiva vsakemu policaju, moški pa bi me najverjetneje spraševali o ceni... Pa mi je dalo misliti, kakšen vzor pa ima naše revše malo. Večinoma največkrat videne ženske smo mama, vzgojiteljici in jaz. Moram rečt, da nobena od nas ni ravno biser lepote, se pa vsaki vsekakor vidi, kakšno delo opravlja. Znašle pa smo se, lahko bi tako lepo opisala - na nasprotnih straneh skrajnosti. Zato sem se odločila, da se, ne glede na to, kaj me čaka v službi, vsako jutro uredim, oblečem hlače na rob, morda obleko, se naličim in uredim lase (pa saj se v službi lahko preoblečem v trenirko). In reakcija? Mulc mi je zjutraj, ko je odhajal v šolo, rekel: "lepa si!" In počutila sem se presneto super! Potem so me pohvalile še moje sopevkice in spet sem se počutila nebeško. Kaj naj rečem - očitno res drži, da obleka naredi človeka, še posebej, če živiš z majčkeno deklico, ki te pravzaprav ves čas opazuje, čeprav se tega sploh ne zavedam. In kakšen vzor bi ji rada bila? Da je vredno dati nekaj nase, saj gremo vendarle vsak dan med ljudi in ne glede na status, s svojo podobo izražamo tudi svojo samozavest. Globoko, ne? ;) hhh


 Tue, 15 Oct 2013: KAJ SI GA PA PUSTILA!!!

Včasih - ampak res samo včasih, mogoče enkrat na leto ali dve, si z Bobkom privoščiva vikend brez družine. Jaz ponavadi s pevčicami gostujem kje v tujini, Bobek pa s svojimi deci kolesari. No, vozi jih s kombijem :) Jaz sem svoj vikend izkoristila 14 dni nazaj, ko sem se prvič podala v Srbijo, Bobek pa je ta vikend izkoristil za ogledovanje Paga, medtem ko so njegovi kolegi potili kolesarski pot. Zadeva je čisto nedolžna. Včasih pa se zgodi, da se kakšne stvari poklapajo in potem pride ali do čudeža ali do katastrofe. :D Tokrat se bolj nagibamo k slednji, kakopak. Zadnje čase namreč ugotavljamo, da si je mulc morda čisto malce preveč zadal s svojimi treningi trikrat tedensko in potem še tekmo čez vikend - ker tako tečnega otroka pa res še ne. In točno to sva ugotovila z Bobkom - enostavno je preveč zanj in je takoooo utrujen, da sploh ne pride na zeleno vejo. Skratka - v soboto smo se imeli super, smo celo pospravljali, mulca sta se krasno zaigrala skupaj z legicami, popoldne smo dobili še dva fantolina za družbo in smo šli na epsko popotovanje okoli mesta. Jp, peš smo šli :) Jih je pač treba gnat, še posebej, če je dež in ne vedo kaj bi sami s sabo :) V nedeljo pa smo se morali zjutraj odpraviti v Belo krajino na nogometno tekmo. Njegovo drugo :) Jaz kot jaz sem seveda že zvečer težila, da se pripravi vsa oprema in vse, kar je potrebno. Se pa držim načela, da ne pregledujem, ker je to njegova odgovornost, saj si je čisto sam izbral nogomet za svojo prostočasno dejavnost. In se res ne vtikam (vsaj ne toliko kot v vse ostale zadeve) :D Kot ponavadi ne rabim pisat, da je mulo še zjutraj našel nekaj stvari za spakirat. Recimo kopačke :) Pa kopijo osebnih dokumentov. Ali pa to, da se je spomnil, da mora za na tekme pakirat čim manj - torej iz športne torbe v manjši ruzak. Ok, vse pripravljeno. Sta šla še Živ žav gledat. Jst se zrihtam, skuham na galone čaja, se spomnim celo na piškotke in mandarine in celo na kamero. Preverim cucka, mulo oblečem kot medveda, še jaz nataknem žabe (!!! jp, prvič letos) in težim, da zdej pa res moramo it, ker že zamujamo in da naj že ugasneta TV. Nakar se mulo spomni, da ni vzel s sabo vode in začne kričat in cepetat in se metat po tleh - sevede sem bila že prej na koncu z živci, ampak  tako obnašanje mi jih pa potrga do kraja. Sevede sem znorela in rekla, da naj se skida in vzame tisto, kar si je uspel spakirat, ker drugače sploh ne gremo nikamor. Tako zelo je tečnaril in se drl, da sem na koncu za njim zamahnila z gojzarjem :P Malce začudeno je pogledal nazaj, ker mu ni bilo jasno, kaj je bilo to - ni bila moja noga, ni bila roka... Le kaj bi to bilo? :) Skratka, smo se skidali in dve uri navijali za naše - ob tem naj povem, da mi je za nogomet tako malo mar kot za špansko vas. Mislim, res. Nogomet - pa toliko krasnih športov na svetu je!!! Pa kaj čem - mulo si je to zbral, to naj torej bo. Popoldne je moral še nekaj za šolo postoriti - sevede se je metal po tleh in težil in jokal, ampak kar se mora, mora se. :) Si pač v soboto ni dal dopovedati, da bo v nedeljo po tekmi utrujen. Pa naj sproba, mulc :) :) :) Skratka - tamala me je samo to prosila, da ji naredim kitko za na rojstni dan, pa ji tudi to nisem utegnila, ker sva se morali ukvarjati z mulcem. Na rojstnodnevni zabavi je spet zahteval vso pozornost: "Pa dej me glej! Me gledaš? Si vidla ta koš?" itd itd Mislim - s tamalo se spet nisem čisto nič ukvarjala. Še huje - tamala je lupila svoje kostanjčke in jih delila z mano, ker sem mogla mulota gledat, kako meče na koš. Sej ne, da je blo enih 15 otrok, ki so se tam igrali.... Končno ju naženem domov in spravim malo pod tuš, mulc se nekej vleče, ampak načeloma pride pod tuš, ko se tamala briše. Mu operem glavo in rečem, da naj se do konca stušira sam (mislim, a vi še vedno tuširate otroke pri sedmih letih?), ker sem morala tamali laske posušit. Ja a ni vrag mali začel tulit in zahtevat, da moram tudi njega stuširat? Da se ne zna sam? Po letu in pol? Ja, sej vem, da je bil crkjen do amena, ampak tako obnašanje je pa čisto preveč. Sevede sem bila po 48 urnem druženju z njima že malce razdražena (blago rečeno) in mi je žila na sencih že pošteno utripala pri tistih 42° C v kopalnici, švicala sem kot konj, mulc pa razjarjeno teži in zahteva svoje. Sevede, da zdej vem, da bi mogla mirno odreagirat, ampak ko je kapa polna, je polna. Razum ne reagira več. In tako sem mulcu zaprla vodo in rekla, da če se ne zna sam stuširat, naj gre pa ven in tak spat, kot je - napol namiljen :) Seveda se je zgodilo neizogibno, da so stvari eksplodirale, malemu je spodrsnilo v kabini, jaz sem ga ujela, ampak bil je spolzek in namiljen in je zdrsnil na tla - počasi. Ni padel, da smo si na jasnem. Sem ga ujela in je spodleznil na tla. Ampak ker je naš mulo ena velika šaušpilerin, je seveda tulil, kot da se mu je zgodila največja krivica. Sevede sem se ustrašila, ko pa sem videla, da tuli zaradi ihte, mi je pa popustilo - zakričala sem nanj, da naj NE TULI!! DA NAJ ŽE NEHA TULIT, ČE NE, SE MI BO ZMEŠALO! In da ne morem več to poslušat. Da enostavno ne zmorem več! In mulo kot mulo, se z ihto obrne in odkoraka pod tuš, se začne milit s svojo gobico, skratka postane en tak bel oblak pene in murgla na glas - pa Bobka pokliči, da ti pride pomagat!!! Pa rečem - ja, kje ga pa vidiš? Si malce pozabil, da ga ni?? Pa mi odvrne - KAJ SI GA PA PUSTILA!! PA BI MU REKLA, DA NE SME IT!!! :D Sej ne, da se otrokom svet vrti okoli njih. :D Niti pomislil ni, da bi morda on sam malce sodeloval in se namilil.... Ugotavljam, da če smo vsi že malce utrujeni, smo tečni kot hudič in je najboljše, da gremo čim prej spat. Ampak to se ponavadi ne zgodi. Sevede smo se potem objemali, tamal je tulil, češ da imamo tamalo rajši kot njega in oh in sploh kako je grozno. Pa smo sedeli na stranišču, onadva vsak na enem mojem kolenu in se objemali in si izpovedovali nesmrtno ljubezen :) Mislim, al mi smo vsi ene take dramaqueen, da jih je treba že z lupo iskat :D Naslednje jutro, ko se je Bobek vendarle vrnil, in so šli na sprehod in po kruh, tamalega še kar ni minilo in je trmaril, cepetal z nogami, na koncu je celo z glavo ob rob šankmizice pred pekarno tolkel - je pa tudi Bobku piskerček odneslo in mu je prepovedal dva treninga ta teden... Potem pa smo se pri zajtrku pogovarjali, komu smo celo nedeljo posvetili (no, mulc je moral naštevat) - tamalmu za nogomet... tamalmu za domačo nalogo... tamalmu za košarko.... tamalmu za koše... a smo sploh kej za tamalo naredili? Ne? Pa tako zelo je bila pridna?? Sem jo pohvalila :) Izdatno :) Je bila zelo zadovoljna. Mulc pa je ugotovil, da bi rad, da ga nosimo po rokah kot petletnika, ampak ga upoštevamo kot odraslega, ne samo sedemletnika... To pa pač ne gre, a ne? :D Kako vi odreagirate na provokacije, ko en otrok teži, češ da se drugemu posvečamo bolj? Koliko dela naložite kateremu? Odvisno od starosti ali obema (vsem) enako? Pohvalite pridnost ali pozabite na tistega, ki je priden, in se ukvarjate s tistim, ki dela neumnosti? Bi morala mulca ignorirat in čas posvetit muli? No, le javite se - sej vem, da bo sto različnih odgovorov, ampak vsaj kakšno novo idejo bomo dobili :D Bodite lepo!
 PS: Da ne bo pomote - jaz mojim otročkom rečem ljubkovalno mulc in mula al pa tamal in tamala - v resnici jih kličemo z različnimi ljubkovalnimi imeni in se odlično zastopimo, ampak na blogu pač ne smem odkriti osebnih podatkov :D Zatorej - mulc in mula naj bo!


Fri, 11 Oct 2013: VZGOJA

Zadnjič je bla moja mamca malo huda name - me je vprašala, kaj bi kakšnemu otroku iz nezdravega okolja manjkalo pri njej... Da sigurno bi ji/mu bilo lepše kot doma. In vem, da bi ji/mu bilo lepše pri moji mamci kot v svoji lastni družini. Ker moja mami je res prava MAMICA. Mislim, jst mam še zdej nočne more, ker vem, da tako super, kot je ona, jaz nikoli ne bom mogla bit. AMPAK - za takšne otroke ni dovolj samo to, da jim daš ljubezen in streho nad glavo, hrano na mizo... Ali pač? Je za zdrav otrokov razvoj, kljub vsem travmam, dovolj samo ljubezen? Kako se "lotiti" vzgoje otrok? Sej veste, da rada spremljam Jo Frost in njene tehnike resnično delujejo. Sedaj. Ampak noben otrok še ni odrasel, da bi lahko videli, kakšen bo kot odrasel človek. Zadnjič mi je nekdo zasejal seme dvoma (da ne bo pomote, je ženskica izobražena in dela na tem področju) in opozorjena (no, to ni ravno prava beseda - morda bolj, da mi je bilo predlagano), da naj ne bi uporabljala kazenske pručke in večernih pikapolonic kot kazni in nagrade. Navkljub temu, da zadeva deluje... Pa se niti ne bi dala premaknit, če zadnjič mula ne bi prišla in rekla, da je pospravila od mulca posteljo samo zato, ker sem ji rekla, da ji bom naredila kitko.... Seveda sva se potem pogovorili, da je lepo, če delamo kaj lepega za druge ljudi, da so potem veseli, in da se včasih zgodi, da bodo tudi oni nam vračali z lepim.  In to je bilo dovolj, da sem malce razmišljala o tem, kaj dosežemo z nagradami. Se spomnite mulčeve zobne miške? Za dinarčke bi si tudi zob spulil.... Po drugi strani pa se mi zdi pomembno, da se o vsaki stvari pogovorimo. Točno eno leto nazaj smo imeli vse večje in večje probleme s tamalim. Pa mi je moja prijateljica svetovala, da zvečer damo vsak dan nalepko ali nekaj kot nagrado za lepo vedenje tistega dne. Da se bo otrok navadil na lepo vedenje in bodo težave čez čas izzvenele - otrok se bo začel lepo obnašati in nagradice ne bodo več potrebne... In smo dajali srčke. In je bilo tako, kot je rekla moja Simika - fant je postal čisto drug, srčke smo tudi nehali delat in kazni tudi ni bilo več. Ne spomnim se, kdaj sem mu nazadnje prepovedala igrat igrice na računalnik ob nedeljah. Res se ne spomnim. Se pravi, da stvari delujejo. Kaj pa vi? Si drznete kaznovati svojega otroka? Na kakšen način? Dvakrat po riti in brez risank/pravljic? Ste bolj "kruti" in kazen zadene? Naš mulo je zadnjič rekel, da bi rajši videl, da bi ga našeškala, kot pa da ne sme 14 dni v šolo nosit igrač za med odmorom :) Očitno sem zadela žebljico na glavico :D Kot bi rekel moj oč - kazen mora biti vzogjna (hjoooo, kako sem to sovražila, kadar je rekel meni :P :D)


 Thu, 26 Sep 2013: DOGODKI & ODMEVI

Hjooo, pa res že dolgo nič ne pišem in se kar pozna - ponavadi se spuham in dam ven vse, kar me teži, pa gre potem lažje naprej življenje... 

POČITNICE so bile super - najprej smo šli za dva tedna na morje in to je blo to. Bobek je sicer nasprotoval, je rekel, da si dejmo malo odpočit, preden dobimo novega mulca na grbo, ampak potem je ugotovil, da je bilo prav, da sem vztrajala, da gre punče z nami, ker nas bo to ali naredilo družino ali pa bomo ugotovili, da nismo za skupaj. Ja, tudi kaj takega se lahko zgodi - to so vendarle eni tuji otroci (ljudje), čeprav se to grozno sliši, ampak pomislite - saj se nikoli ne morete ujeti z vsemi ljudmi, ki jih srečate. Mora obstajati ena kemija, da lahko zadevo spelješ in sodeluješ, ni druge. No, torej - nam je uspelo. Bobek je bil zelo zadovoljen, jaz pa si nisem mislila, da se bosta mulca tako dobro ujela, ampak očitno se nasprotja res privlačijo :D
ŽIVLJENJE pa se je pač čisto zares zakompliciralo. Deklič je pokazal vse svoje barve in kot vsak začetek je bil tudi tale naš začetek malce robusten, malce (no, ajdi, naj bo - zelooooo) nas je premetavalo levo in desno, pa gor in dol in nazaj pa naprej. Najtežje se je privaditi ne toliko spremembam kot novemu karakterju. Pa ne zaradi karakterja samega - bolj so to ena pričakovanja, ki jih nosimo v sebi, kakšen naj bi ta otrok bil, predvsem pa, kako se bo obnašal. Naša mula je prišla z vagonom, ne samo s kufrom, ene tako gromozanske jeze, da nam je ves čas v vsaki stvari oporekala. In nas krivila, da smo jo vzeli iz "njene" rejniške družine. Zelo težko nam je bilo vsem, ker enostavno nismo mogli do srčike tega otroka, ker je bila tako zelo prizadeta zaradi dejstva, da je morala drugam. Seveda si od začetka potrpežljiv in popuščaš, dovoljuješ stvari, ki jih običajno ne bi, ker upaš, da boš s tem pomagal otroku. Pa ni vedno tako. Bolj smo jo ujčkali, več smo ji dopuščali, bolj je to izkoriščala in na razno razne načine izkazovala svoje nezadovoljstvo, jezo, konec koncev lahko danes rečem - svojo stisko. Seveda je vse lahko komentirat na podlagi teorije, kako je treba, kaj bi bilo dobro za otroka... Ampak po dveh mesecih nenehnih bojev enostavno ne zmoreš več. Nekje mora počiti, pa če si še tako elastičen in "veš, kaj je prav". 
IN POČILO JE... Tako kot vedno pri vsaki stvari, tudi pri odnosih pride do točke, kjer se je potrebno odločiti, kako naprej za dobrobit vseh udeleženih. Otročki pač poskušajo, preizkušajo in na vsak način želijo doseči svoje. No, pri rejenčkih je pač tako, da si želijo nazaj v znano okolje, ker se ne zavedajo, kako je bilo okolje škodljivo (če imaš srečo, dostikrat pa se otroci dobro zavedajo, kje so bili, in da se jim določene stvari enostavno ne bi smele dogajat). Ampak saj veste, kakšni smo ljudje - raje živimo tako, kot je, kot pa da bi kaj spremenili. In enako je z mulčki. Šok, ki ga doživijo s spremembo celotnega življenjskega okolja, je zame nepredstavljiv. Če bi danes prišli pome kar eni ljudje in rekli, da bodo sedaj pa oni moja družina in da moram z njimi, bi me zadela kap. Dobesedno. In sedaj, ko to pišem, mi je kristalno jasno, zakaj je počela tamala stvari, ki jih je delala. Vam pa lahko v istem dahu zagotovim, da nisem tak človek, ki bi vzdržal tak pritisk in imel neomejeno količino potrpežjivosti 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Tamalo sem s takim veseljem oddajala v vrtec, da mi je bilo težko ponjo ob treh popoldne. In tako je bil krog sklenjen - en drugemu smo šli strašansko na živce, begali smo, kolikor smo mogli in kolikor nam je to dopuščal naš urnik. Poleti je seveda to zelo dobro funkcioniralo, saj smo se odpočili na igriščih, rekah in obiskih. Potem pa je prišel čas pouka, rednega obiskovanja vrtca, predvsem pa "šolskega tempa". Tu pa gre za en tak utečen urnik, kjer morajo vsi sodelovati, drugače se vse podre... In pri nas se je. Podrlo, namreč. 
NE, TO NI SLABO! Da ne bo pomote. Da bi nekaj na novo zgradili, je potrebno porušiti slabe stvari in postaviti zdrave temelje - a ni tako kot iz enega učbenika? :D :P Ampak dejansko sem morala jaz naprej pospraviti svoje podstrešje (madona, sem danes poetično razpoložena, da ne rečem zatežena, hhh). Skratkoma, dovolj sem imela same sebe in svoje blazno slabe volje in kričanja in komandiranja... Zbobnala sem familijo na krizni družinski sestanek, kjer smo najprej postavili pravila: 
1. govorimo resnico (v nasprotnem primeru sledi kazen, in sicer en teden brez računalniških igric oz. krilca), 
2. upoštevamo pravila, ki so že jasno zapisana (in skoraj zbledela) na hladilniku (v nasprotnem primeru sledi kazen, in sicer pri neupoštevanju opozorila sledi kazenska pručka - po eno minuto za vsako dopolnjeno leto), 
3. drug do drugega smo prijazni (v nasprotnem primeru sledi opravičilo in odkup oškodovancu - danes je naprimer pospravila posteljo mulcu, ker je bila včeraj strašansko nevljudna do njega), 
4. jok odnesemo v svojo sobo in se pridemo pogovoriti o svojih željah, ko se pomirimo. 
Potem smo napisali urnik - to pomeni, da točno vesta, kaj morata storiti zjutraj in kaj vse pripraviti zvečer. Na koncu pa smo se dogovorili, da bomo za odlično vedenje podeljevali vsak večer žig s pikapolonico. Če bodo do konca tedna vse pike poke, izbirata, kako bomo preživeli čas. Ker smo v nedeljo šli na obisk in je bil mulo še pri mamici, smo zadevo včeraj izkoristili - zaželela sta si ultra superskega igrišča, in smo šli... 

JE PA ZANIMIVO, kakšna sta potem eden do drugega. Ko je recimo imel mulc svoje prijatelje na tem istem igrišču, je bil kar surlast, ko sem rekla, da bo na praznovanje prišla tudi mula, ker smo pač vsi morali biti tam (za varnost mularije je potrebno poskrbet, še posebej, če si organizator praznovanja, pa še torto moraš dostavit, razrezat in razdelit :D). Včeraj pa je tamala našla eno punčko, ki jo je poznala, in čisto zasanjana ves čas hodila za njo. Mulca je to tako zelo prizadelo, da je bil čisto preč. Mula je celo zapustila trampolin, ker je prišel k njima skakat. Ful sta hecna - tamal jo je potem hotel izsiljevat z enimi bonbončki, ampak mula je trmasta kot bik :) Ona ga je ignorirala, on pa v jok pa na drevo :D Evo, en izziv - kako se starši lotite prepirov svojih otrok? Jaz jih načeloma pustim, da se zmenijo med sabo. Ampak včeraj je bil mulc tako zelo prizadet, da nisem vedela, kako naj se znajdem v tej situaciji. Muli sem rekla, da naj se tudi z mulcem igra, hkrati pa sem mulcu razlagala, da ima dve možnosti - ali se kuja in zapravi dan, ali pa izkoristi in se igra sam. Pa nekako ni palilo... Tamala je sicer glasna in jo imam za ekstrovertirano in uporniško, tamalega pa imam za bolj mirnega, preudarnega in introvertiranega. Pa sem včeraj ugotovila, da sta glede izkazovanja čustev ravno nasprotna - ona bo svojo žalost prikrila, rehla "eh", se obrnila in šla naprej. On pa bo žalost jasno pokazal... Kaj storiti? Tolažiti mulca ali ga postaviti pred dejstvo, da tako pač je življenje? Je to odvisno od njihove starosti? Pri sedmih se mi včasih vseeno zazdijo premladi, da bi imeli debelo kožo... Vseeno bi rada, da odrasteta z enim občutkom do sočloveka. Hmmmm, pa smo spet tam, kjer moraš imeti občutek za mero pri vsaki stvari - moj je nekam ušel in ga kar ni in ni nazaj - včasih se mi zdi, da ga nikoli sploh ni bilo :) 
Nikoli pa še nisem pisala o REJNIŠKIH SESTANKIH. Ja, tudi to obstaja. Pri nas imamo srečo in se rejniki srečujemo enkrat mesečno. Takrat si ponavadi damo (no, jaz si dam) duška in odkrito spregovorimo o veliko stvareh. Problem je v tem, da je tako malo rejnikov, pravzaprav ne poznam nikogar, ki bi bil najprej moj prijatelj, pa potem rejnik. Da so pa vsi ostali rejniki starejši od mene, pa sploh ne rabim pisat. To me skrbi. Zelo skrbi. Kaj bodo na koncu samo še stare tetice imele občutek dolžnosti do otrok, ki potrebujejo pomoč? Kje ste, mladi odrasli, da bi tudi vi prevzeli košček bremena naše družbe, pokazali odgovornost in sprejeli otroka v svojo družino? Ker otroci potrebujejo starše, ki so dovolj pametni, da prepoznajo potrebe otrok, in dovolj trdni, da jih vodijo na pravo pot! Zakaj samo kimate, storite pa zelo malo? Pa saj veste - otroci so naša prihodnost, dajmo jim možnost, da odrastejo v dobre, poštene, delavne, spoštovanja vredne ljudi! Hauk, govoril sem! 
:D Lubik


Thu, 20 Jun 2013: INSTANT DRUŽINICA

Saj veste - dandanes je vse instant: prid. neskl. (ȃ) gastr. pripravljen, narejen brez (dolgega) kuhanja: instant kava, polenta; te jedi so instant 
Pa naj bo potemtakem še instant družinica - pripravljena, narejena brez dolgega kuhanja (čeprav bi na trenutrno vreme lahko tole vzeli kar dobesedno). Z julijem bomo namreč šteli že kar 5 (pet) članov!! Mojim trem fantom (Bobku, mulcu in psini) se bo končno pridružila ženska moč :D v obliki petletne deklice. No, če je mali mulc, bo tamala najbrž pa mula :D Smo skupaj preživeli prejšnji vikend (no, delno, ker je bil tamal na vikend počitnicah pri mamici) in sva bila z Bobkom totalno pozitivno presenečena. Naš mulc je res zlati fantek - ves čas ga je skrbelo, kje je punčica, če je vse v redu z njo, skupaj sta tekala in se režala v avtu... V enem trenutku sva se z Bobkom spogledala na križišču, ko je ravno rdeča svetila, in se gizdalinsko zarežala, ker je obema rojilo po glavi isto - no, zdej smo pa taka kičasta idealna družinica iz reklame :) Ata, mama, sine, hči in cucelj ;) No, da ne bo pomote - je bil jok in mulanje in dretje in tiha maša... Sej - kako pripraviti otroka, ki je središče vesolja, da bo dobil konkurenco? Je bilo kar hudo. Ker kakšnega mlajšega fanta bi še sprejel, ampak punčke... Punčke!!??!! Hjoooooooo... Pa sem rekla, da že zdej ni fer, da so trije fantje proti meni, pa da njemu res ne morem nalakirat nohtov (no, čeprav smo tudi to počeli :D), ga oblačiti v oblekice, pa mu delat različne frizure... Je bilo res naporno, ker se je vedno strmal, ko smo načeli temo. Ampak je mulo res brihten - v določenem trenutku sva ga vprašala, če morda misli, da ga bova imela zato manj rada ali da se boji, da mu bomo posvečali premalo časa. Je utihnil, razmislil, in rekel, da bova imela manj časa zanj... Enkrat je revež celo jokal, ker je mislil, da bova dala njega pa drugam, v drugo družino... Joj, kakšni reveži so tej otročki - po moje živijo v stalnem strahu, da se bo kaj zgodilo in bodo morali spet drugam... Pri vseh teh trapastih vzrokih za rejništvo je najhuje to, da otroci krivijo sebe. Da so bili poredni al da so naredili nekaj groznega - in ker ne vedo, kaj so naredili narobe (najtežje jih je prepričati, da oni niso nič krivi), se bojijo, da bodo tudi v novi nadomestni družini naredili kaj narobe in bodo morali od hiše... Mislim, grozno, če pomislim, kakšen gromozanski strah živi v njih! Sem mislila, da smo pri našemu fantku ta strah že odpravili, pa se je spet pojavil, kar mi res da misliti, da se tega strahu najbrž nikoli ne bo mogel otresti... Predvidevam, da je vsem takim otrokom tako. Ker če razmišljam o sebi, se spomnim, da sem vedno mislila, da se svet vrti okoli mene in se stvari posledično dogajajo zaradi mene. Ste tudi vi tako razmišljali? Ker če ste, pomeni, da tudi tej otročki tako razmišljajo... Hmmm - kako naj se potem lotimo tega strahu? Ja, že, s pogovorom, z zagotovili, z dejanji... Ampak konec koncev nič ni večnega - saj je enako z vsemi starši... Kaj, če doživijo nesrečo? Zbolijo? Pravzaprav nam nihče ne more dati zagotovila, da bo ostal z nami do konca. Torej je edina rešitev, da krepimo njihovo samozavest, znanje, moč in pogum? Da z njimi preživimo čim več časa in jim nudimo čim več lepih izkušenj, ki nas bodo preživele tudi čez 30, 60, 100 let? Da bodo v svojem srcu nosili spomine lepih trenutkov iz otroštva in poskrbeli tako tudi za svoje otroke? .... nimam pojma ... Sem pa razmišljala ravno o tem, kako lahko vplivamo na generacije pred nami... Če živimo v strahu, iščemo take in drugačne izgovore, krivimo svoje starše za svoje neuspehe... Potem tako sliko projeciramo na naše otroke! In ker jim ne dajemo potrebne samozavesti, smo enaki starši, kot so bili naši nam, kar pomeni, da bodo tudi otroci taki starši svojim otrokom - potemtakem uničimo več rodov skupaj, al ne?!? Mislim - smo res tako trapasti, da ne uvidimo napak naših staršev in spremenimo vzorce? Pri vsej tej literaturi in možnosti svetovanja - zakaj je toliko nesposobnih staršev??!! Bi morali vzgojo vključiti v šole kot obvezni del pouka? Bi se morali otroci učiti o vodenju gospodinjstva? O osebnih odnosih? Ali smo kot starši res tako nesposobni, da bi morali otrokom v šoli nuditi znanja, ki jih mi trenutno ne premoremo oz. nam za to znanje ni mar? Smo res tako zagledani sami vase, da se ne potrudimo niti toliko, da bi za korist otrok prebrali kakšno knjigo in preučili svoje vzorce vzgoje? Sej vem, da ni nobene knjige, ki bi lahko dobro svetovala za vsak trenutek življenja, kako odreagirati. Ampak ene splošne smernice pa so vsem nam na voljo - da lahko in pravzaprav moramo postati boljši starši, da bodo postali boljši otroci in iz njih boljši ljudje. Ampak - kje naj začnemo?


Sun, 26 May 2013: NAŠ ZLATI FANTEK....

Evo, tudi to se zgodi! Naš mulc je bil včerej totalni idealni otrok... Le kako je to mogoče, porečete? Nimam pojma, hahaha! Če bi poznala recept, bi ga delila z vami, čisto zares. Pa še sama bi ga s pridom uporabljala :D Hmmm, so imeli pa cepljenje prejšnji teden - mogoče je tam kaj takega staknil :) :) :)   No, pomembno je, da je bil full priden - še preden sva z Bobkom vstala, je že pospravil svojo posteljo, se preoblekel, celo PSP-ja ni nič igral, ampak je pridno gledal Backa Jona. In potem se je ponujal, da bo pomagal pospraviti po stanovanju (poleg tega, da ob sobotah tako ali tako tudi posesa svojo sobo). Ker sem ravno pospravljala po kopalnici, se je ponudil, da bo zdrgnil celo tuš kabino. Sem se kar strinjala, kaj se ne bi, saj kaj takega res ne doživim pogosto :) In bilo je zelo zabavno :) Vse je zdrgnil s krtačo, tako da se vse sveti (običajno se ne, ker imamo veliko vodnega kamna), na koncu sem ga še "malo po nesreči" s toplo vodo zmočila - kako se je smejal!! Kar zvončkljalo je po kopalnici, celo tako zelo, da se je prismejal še Bobek. Tako zabavnega pospravljanja pri nas pa res še nismo imeli :) Ampak to še ni vse - potem je tekel k babi, da bi pripravil mizo za kosilo :) Po kosilu sva dala pa še kruh pečt. Hmmm, mogoče je bilo pa vse to za to, ker si je želel računalniških igric? Prejšnji vikend je namreč Bobek službeno zasedel računalnik in ni mogel mulc igrat igric... Pa sem mu obljubila, da bo pa ta vikend lahko. No, po popoldanskih računalniških igricah smo šli pa še v bližnje nakupovalno središče v igralnico - bilo je tako zelo zabavno, da s prijateljčkom nista hotla niti na tortico!! Res ne vem, kaj je pičilo našega mulca, ampak tako zelo zelo priden pa že dolgo ni bil :) Takih mulčkov si še želim ;)


Wed, 24 Apr 2013: MAMICA JE PA BOLJ PRIJAZNA!!!!

Jp, zadnje čase imamo več obiskov z mamičine strani. Kar je sicer fino po eni strani, po drugi strani je pa to en drek, oprostite izrazu. Mamica pride, odpelje mulčka v bližnje nakupovalno igrišče, jima gre iskat sladkarije in potem ni čudno, če se imajo fino, se sladkajo in je mamica PRIJAZNA. Sicer pa mulo vedno prinese domov kaj sladkega, ne glede na to, da mi je enkrat omenila, da jo je sine po kosilu vprašal, če ne bo sladice - v smislu, če mi res vsak dan jemo kaj sladkega... najbrž se ji to ni zdelo ravno najbolj zdravo. In smo nehal jest sladkarije - oziroma, če želi sladko, mora najprej jesti tudi sadje. Ko poje jabolko (ali banano ali pomarančo ali kar je pač na razpolago), vzame bonbon, ali čokoladno jajce ali kar si pač želi tisto popoldne. In ker je zelo poln energije, sem opazila, da moramo pazit, kaj mu dajemo jest, še posebej zvečer. Po čokoladi je še bolj "divji", oni dan pa mu je dal Bobek za večerjo kosmičje blazinice polnjene s čokolado - ni čudno, da mulc ni mogel spat in nama je prišel težit, če sva lahko tišja, pa sva samo TV gledala.... Skratka - mamici sem to omenila in jo prosila, da naj mu kupi kaj iz temnejše čokolade (če mu že mora)... Pa nič od tega. Včeraj je spet prinesel domov Kinder jajček in škatlo Munchmellow, pa nekakšen bio jagoden jogurt. Mislim - kot da ne dobi svojega jogurta pri nas. Ne vem no, dajat hrano otroku za popotnico... A ne bi rajši preživela čas z otrokoma, namesto da hodi v trgovino? Pa bi šli raje na sprehod, tako kot obljubi, in se pogovarjali? Da bi preživeli čas skupaj, ne pa da ju pusti v igralnici, ona pa gre... Mislim - mulc ima polno rit vsega, ampak res. Nisem taka, da bi skrivala sladkarije - poba ima svojo veliko novoletno vrečo, v katero nabira sladkarije, ponavadi se do velike noči ravno sprazni od novega leta, pa je potem polna vreča čokoladnih jajčkov in zajčkov, ki jih vseh do danes še ni zmazal, čeprav vsak dan kaj potegne iz tiste vreče. Kar je pa preveč, je pa preveč, no. Potem pa ti mulc, ko zanj skrbiš, ko ima najhujšo vročino, mu bereš pravljice in je tečen, da bi ga najraje nekam poslal, ali pa ga, bognedaj, v nečem omejuješ, reče - mamica je pa bolj prijazna kot ti! Ali pa prejšnjo nedeljo, ko smo bili že vsaj dve uri na igrišču - mamica bi mi pa pustila še igrat nogomet in mi ne bi težila, da morava domov in na "generalno nedeljsko pucanje". Sevede je lepo z mamico! Ona ga pride iskat za dve uri ali pa celo soboto, ves čas preživijo v igralnici, ona gre vmes še v šoping (ne morem rečt, za koliko časa ju pusti sama, ampak pusti ju pa le), gredo skupaj na pico in se imajo krasno in špasno. Jaz bi tudi imela tako otroka - na obroke, ko bi si vzela čas zanj. In bi bila tudi veliiiiiko bolj prijazna, ker mi ne bi bilo potrebno postavljati mej, negovati bolnička, zjutraj buditi za v šolo, se učiti pesmice na pamet.... Včasih sem res tako zelo jezna, da bi kar kričala! Še dobro, da imam tale blog, da lahko zlijem ves svoj žolč v besede in mi je potem nekoliko lažje. Ker mulcu dopovedat, da ga mamica ob nedeljah pač ne kopa, pere glave, striže nohte, suši glavo, maže s kremo, pripravi večerjo, gleda z njim risanke, počaka, da si umije zobe, da ga Bobek štuparamo odnese v posteljo in mu prebere pravljico, poljubi za lahko noč.... In da res ne ve, koliko časa to traja. Medtem ko bi mu najraje zabrusila - če je pa mamica tako zelo prijazna, zakaj pa potem ves čas ne skrbi zate??!!?? Huh, sej ni tako zelo očitno, kako sem jezna, ne? :D :D :D Ampak podkupovat s sladkarijami ga pa res ne grem. Nekdo pač mora bit zmaj in te naučit odgovornosti. V resnici se mi poba smili - le kaj bo z njim, ko bo ugotovil, da tudi mamica ni tako zelo prijazna, ko bo ona skrbela zanj, pa še za enega mulca? Ko mamica ne bo imela toliko časa, kot ga dobi pri nas? Midva sva dva, pa še cela bajta nama pomaga... Ali pa se bo izkazalo, da je mamica še večji zmaj kot jaz? :) Morda sem jezna tudi za to, ker ugotavljam, da mamica vendarle ni taka, kot želi, da bi jo mi videli. Pri očetu vsaj vem, pri čem sem. On res ne skriva, da mu nisem všeč in da se počuti ogroženega :) Kar mi je v resnici prav, saj vidim točno, kaj razmišlja in kako se počuti. Mislim, da je lažje, če ljudje pokažejo svoje prave barve - vsaj veš, pri čem si in kako odreagirati. Kadar pa se nekdo dela fin, potrebuješ pa veliiiiko več časa, da ga pogruntaš in ugotoviš, kaj ima za bregom. Eden najbolj motečih faktorjev je namreč ta, kaj starši govorijo svojim otrokom. Ker se ponavadi reveži najdejo v precepu, komu verjet, radi pa imajo vse - tako starše kot svojo nadomestno družino. In potem skrivajo določene stvari v sebi. Ravno oni dan sva namreč z Bobkom odkrila neke stvar, se potem malce poglobila, in sestavila koščke v eno celoto, ki je pravzaprav zelooo drugačna od tiste, ki nama je bila predstavljena. In potem ni čudno, da je otrok introvertiran - saj revež ne ve, komu lahko kaj pove! Midva sva potem nekako tako odreagirala, da veva, kaj se dogaja pri mamici in da se ne rabi sekirat, da bi se kaj zagovoril in da če želi, lahko pove kar koli. Ne sprašujeva pa ga ničesar konkretnega. Včasih vprašava kaj naokoli - recimo, kako to, da si je izbral v trgovini ravno te bonbončke, pa potem pove, da mu jih je mamica šla kupit, da je bil on pa v igralnici.... In tako marsikdaj marsikaj izveva. Bobka to seveda ne matra kaj posebej - saj veste, kakšni so moški: oni enostavno zmorejo uzreti resnico kot tako in jo tako tudi sprejet. Jaz pa potem filozofiram v glavi, zakaj ženska nekaj govori, drugo dela, obljublja eno, dela drugo... Komu potem verjet? Bobek to bolj obvlada - najina skrb je, da je mulčku pri nas dobro, da zanj poskrbiva in ga opremiva s čim več znanja za življenje. In prav ima. Pa naj bo mamica bolj prijazna. Ko bo odrasel, bo že doumel...


Fri, 19 Apr 2013: VODENE KRAVE

Jp, smo jih fasal :) Samo ne vodene krave ampak enega vodenega kozlička :) Je revež pozabil, kako se reče noricam, vedel pa je, da po eni domači živali. In tako so nastale vodene krave (še dobro, da niso nore krave, hhh). Veste, imam problem. To, da otroka ne poznam dobro (da ravno ne napišem "sploh"), mi je večkrat v napoto. Recimo še posebej takrat, kadar sem tudi sama malce tečna. Ker če otroka dobro poznaš, veš, kdaj se začnejo pojavljati simptomi bolezni. Recimo, takrat, ko ugotovite, da je otrok razdražen, da mu nič ni prav, da odgovarja, da se trma, skratka - ni tak, kot je ponavadi. In nama se recimo ni niti svitalo, da je mulo mogoče pa nekaj zbolel - samo tri dni pred pojavom kozic smo imeli pa doma vojne. Ne, imeli smo VOJNE. Še nikoli, ampak res ne, ni bil tako nemogoč. Recimo, da sem mislila, da se ga je lotila puberteta - spremenljivo obnašanje, jok, pa smeh, pa trma... Res, najbolj je bilo podobno zmešanemu pubertetniku :) Sedaj se lahko temu že smejem, ampak čez vikend oz. že v petek sva pa mislila, da bova mulca morala privezat, še posebej njegovega jezička, ker še nikoli ni tako odgovarjal.... Tako da - ja, se mi zdi, da je v teh naših nadomestnih družinah ravno pomanjkanje poznavanja otroka dostikrat tisto, kar te požene čez rob (če seveda nisi idealen in nimaš potrpežljivosti za cel kamion ali šlepar). Priznam, niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi bil otrok lahko enostavno samo - bolan. Po moje preveč kompliciram in filozofiram in razčljenjujem vse, kar se mulcu dogaja, in iščem take in drugačne razlage in razloge, pa v resnici sploh ni nič zakomplicirano - včasih lahko pa mulc tut zboli, ne? :) Ja, sej vem, ampak bolezen ni niti zadnja stvar, ki bi mi padla na pamet (res imamo srečo, da ne zboleva pogosto). Pred časom sem se celo prijavila v šolo za starše, od katere sem seveda (naivnica naivna) pričakovala, da mi bo dala odgovore na moja vprašanja, točne načine "upravljanja" v različnih okoliščinah, kakšne so meje, razvoj, delovanje, skratka ustroj našega otroka (točno tega in nobenega drugega). Ha ha ha - kako sem bila nevedna... No, sedaj se vsaj zavedam, kako zelo sem nevedna :) Več ko se učiš, več bi rad vedel, ker se zavedaš, kaj vse še ne znaš. Kljub vsem prebranim knjigam, posvetom, nasvetom, pogovorom, klepetom, šolam in podobno, je imela prav moja sestrična, ki je vzgojno metodo opisala zelo na kratko - delaj s srcem.  Pa sem si mislila, da nima čisto prav, da morajo obstajati še druge poti, drugačni načini, da mora biti bolj zakomplicirano... Pa v resnici ni. Naš mulo potrebuje moj čas (četudi nisem več tako zelo prijazna, kot sem bila, ali pa kot so učiteljice :) ), mojo pozornost, pohvalo in grajo - vse tisto, kar nosim v srcu,  da postavim meje, za katere vem, da so prave, in da z njimi ne omejujem otroka ampak mu s tem dajem svobodo, prostor za učenje o življenju, o odnosih, o tem, kar je vredno in pomembno. Kadar naredim kaj narobe, točno vem, da nisem sledila srcu, ker me potem to žre... Seveda razumem, da pač nisem idealna in da znorim in grdo gledam in piham dim čez ušesa, da prepovem računalnik, psp, risanke (vse tisto, kar mu pač največ pomeni). Je pa res, da treniram potrpežljivost sto na uro. Možiček tudi. Ampak če se včasih zgodi kak kiks, da mulc preskoči dane meje, pa ni pardona - še posebej, če bi to pomenilo tudi fizično nevarnost (da v svojem joku in ihti steče na cesto nezavedajoč se nevarnosti). Ko ti srce zamrzne od strahu, jeze, nevednosti - takrat pač odreagiraš nagonsko. Hmmm, kaj pa vem. Mogoče je pa prav, da otrok doživi tudi to, da ti raznese piskerček, morda pa se bo naslednjič ustavil prej. Uglavnem - želela sem napisat to, da je težko vzgajati tujega otroka (že svojega lastnega je težko, ampak svojega vsaj poznaš v toliko, ker je že celo življenje s tabo) ravno zaradi tega, ker ti pade v življenje s svojo zgodbo in svojimi sanjami, željami, potrebami, načinom življenja.... Ampak v resnici pa spet ni tako zelo grozno, da tega ne bi hotla počet. Še sploh kadar recimo pišem, pa mi mali pikasti zlati fantek pride dat lupčka na liček. Mislim, takrat me pa moj srček pusti na cedilu in se stopi :) Tudi vam želim čim več takih trenutkov, da se vam bo topilo srčece.


Wed, 20 Feb 2013: DOLGOČASNE POČITNICE

Takole torej izgledajo počitnice za te naše uboge otroke.... Jaz se svojih spominjam po tem, da smo  zjutraj gledali Periskop, potem smo se pa zakadili na sneg, če smo imeli srečo, pa celo na bližnje smučišče (vsi z elankami in alpininimi pancerji, hhh). Če nič drugega, šole menda res nismo pogrešali. Danes pa tale mularija nima pojma... Snega kot blata :D, otroc pa samo za računalnikom. Socializacija? Hjoooo, pa če se jim ne daaaaa. Jaz pa veselo doma, vsak dan posebej razmišljam, kaj naj bi počeli, da ne bo takoooo dolgočaasnoooo. Včeraj smo se najprej skregali, ker mulc ni hotel ustvarjati - vse, kar sem predlagala, on ne bi, ampak sam pa ni imel nobene ideje, čeprav mu je bilo tako blaaaazno dolgčas. Ker sem morala na Zavod na sestanek, sem prosila sosedico, da skupaj ustvarjata ribice iz kolaž papirja. Ko sem prišla domov, seveda ni bilo nič ustvarjenega, ker - se mu ni dalo... Ni se ti dalo??? No, nič hudega, bova pa midva skupaj po kosilu ustvarjala ;) Neeee, NEEEEE, samo to NEEEEE!!! Zakaj pa ne? Pa saj nismo še nikoli s kolažem delali, pa s škarjami in lepilom.... Mulc pa v jok, pa ne jest kosila, pa zganjat celo paniko - seveda vse to v prisotnosti babi (zadnjič je kar pobegnil k njej, ker mu je bilo tako grozno dolgčas - pa sem ga šla iskat in rekla, da naj gre domov, pa je pred babi vprašal: "kaj bova pa delala doma?" "Po riti se bova praskala" - včasih mu Bobek reče, da se bosta s petami v rit brcala, hhh) Mislim - a sem jaz norc, ker se poskušam angažirat in nekaj počet, al je današnja mladina totalno razvajena in se ne zna niti pol ure zabavat v svoji lastni družbi? Ne vem.... Na koncu nisva izrezovala ribic - izrezala sva velike številke iz risalnega papirja in jih prelepila s kolaž papirjem, na matematične znake sva prilepila vato in potem je lahko računal s tistimi nesrečnimi številkami. Na koncu je ugotovil, da je bilo kar zabavno trgati pisane papirčke in jih lepiti... Konec koncev lahko iz teh številk sedaj narediva mobili ali pa jih s ščipalkami obesiva na vrvice - mislim, karkoli, domišljija naj ne bi poznala meja. Ali pač? So naši otroci brez domišljije? Ali je samo ne znajo uporabljati v vsakdanjem življenju? So leni ali neuki? Res mi ne gre v glavo.... V ponedeljek smo bili v knjižnici, danes smo se šli sankat, jutri gremo najbrž na bazen.... Ampak ne - da bi se mulci sami kaj spomnili, to pa ne. Danes sva se  s tamalim celo skregala tako zelo, da je babi najurila enega in drugega in nama prinesla kosilo kar na dom, ker naju ni mogla več poslušat in naju s tem pregnala iz svoje tople kuhinjice.... (ja, pri nas jemo v drugem gospodinjstvu - v spodnjem štuku, kjer kraljujeta babi in dedi - ja, vem, imamo blaaazno srečo :D) Začelo se je tako, da sem morala pač danes izpolniti in poslati na zavod poročilo, kaj vse sem že naredila v tem tednu za to, da bi dobila službo... In sem prosila mulca, da se sam malce pozabava. Pa prepovedala sem lovljenje z našim Gilčkom, ker sem potrebovala mir, da sem preklicala nekaj ljudi in spisala cel spisek. In ti pride mulc čez pet minut, da ne ve, kaj bi se igral.... Mislim - sej ne, da ima polno sobo igrač, da se predali šibijo pod vso to količino plastike v obliki avtomobilčkov, razno raznih kart, benten ur, dinozavrov.... Sem ga nekako prepričala, da me je pustil še kakšnih 15 minut... Pa sem rekla, da naj gre ven naredit sneženega moža... Neee, pa ne sneženega moža - GA NE ZNAM! Khm, kako prosim? A se ljudje že rodimo z vsem znanjem al kako? Če ne boš poskusil, se ne boš nikoli naučil... Neee, pa ne bi. Dobro, potem pa lahko vzameš velikansko vrečo in vanjo zložiš vse igrače (ki jih nimaš ;)) in jih bova odnesla otrokom, ki jih bodo veseli. Ooooo, ne, ne, to pa ne. No, potem pa nekaj najdi, ker potrebujem še pet minut miru, da končam. Jaa, ampak KAJ naj pa delam?? Mislim..... vstala sem s stola, šla v sobo, odprla omare in predale in jemala ven igrače - sestavljanke, detektiva, lotikaroti, legokocke, avtomobilčke... In kaj je delal mulc? Drl se je na ves glas in jokal, da naj NE RAZMETAVAM! Da bo moral on pa to pospravit! Haa?!? Rajši se ne igra, kot da bi "razmetal"? Obrnila sem se in šla ven, ker bi ga mende v tistem trenutku stresla iz hlač. Saj veste kako je, ko si znerviran, ko ti stvari ne grejo tako, kot bi morale (internet te zafrkava, svoj profil si popravil že petnajstič in vsakokrat se ti prikaže sporočilo, da je dostop do serverja trenutno onemogočen...) Vem, da se nad mulci ne moreš znašat, ampak včasih se moraš resetirat - enkrat sem prebrala v eni knjigi, da njih pač ne moreš nikamor zaklenit, lahko pa sam sebe zakleneš v kopalnico, da vdahneš zrak in prešteješ do deset. Torej - odstranila sem se iz njegove sobe in poskusila dokončati svoje delo. Al ti pride mulc s svojim zdolgočasenim frisom in si enostavno nisem mogla pomagat. Šla sem v sobo in začela dajati igrače na kup - pa je prišla preproga za avtomobilčke, pa dve škatli kock Lego, izpod postelje se je prikazala polna škatla s sestavljankami, pa iz omare še enkrat lotikaroti... skratka vse, kar je bilo lepo pospravljeno v predalih, omarah, pod posteljo... Mulc je pa zraven jokal, me rotil in tulil tako naglas, da naju je babi opozorila, da sosed spi, ker mora v nočno... Pa ni nič pomagalo, ne jok ne stok - igrače, ki jih ni uporabljal vsaj pol leta in tiste, ki se jih v tem letu ni niti dotaknil, so romale na hodnik in v staro hišo. Čez en mesec jih bo pa lahko nekaj zamenjal in se igral s tistimi.... Pa kako je tulil! Kot bi mu odrezala nogo ali roko! Babi me je prišla rotit, ker mi je pač zagrozil, da ji bo vse povedal in stekel k njej potožit. In sem še vedno ostala neomajna. Takrat je potem babi prinesla kosilo in odšla. Veste, kaj se je potem zgodilo? Mulc se je pomiril in prišel na kosilo, skupaj sva se smejala temu, da naju je babi "izgnala", predvsem pa temu, da se sploh ne spomni, katere igrače sem mu odnesla... Ker se z njimi res ni igral. Vedel je le za preprogo in njegove Beyblade... Sem mu obljubila, da bo lahko čez en mesec igral tri igrače, jih odnesel v staro hišo in zamenjal za druge tri... Najhuje je pa to - ne, da se midva skregava, ampak to, da babi srce razbija in naju ne more poslušat in pravi, da se znašam nad tamalim. Mislim - a se vam ne zdi, da so mulci razvajeni? Ima poooolno sobo igrač, pustila sem mu vse njegove plišaste igrače, oba avtomobilčka na daljinsko vodenje, Spidermana, en kup Ninjago legic, vse tisto, s čimer se dokaj pogosto igra. Še vedno je polno igrač, ampak zdelo se mi je, da moram nekaj ukrenit. Nisem več vedela kaj, pa malce sem bila že dodobra pripeljana na rob znerviranosti, pa vendar se mi je enostavno zazdelo, da je sedaj pa res dovolj s tem dolgčasom. Ne bi imeli še enega otročka, ne bi bral knjigic, ne bi risal, ne bi barval, ne bi se igral z avtomobilčki, ne bi šel ven, ne bi se šel sankat, ne bi se šel smučat, ne bi kuhal, ne bi to, ne bi ono. Pa dobro, kaj pa sploh bi? Ne ve.... (še dobro, da ni rekel, da bi igrice igral, ker bi menda zalučala psp v bližnjo reko :D) Še to moram delit z vami - zadnjič ni več vedel, kako bi nekaj dosegel, pa je rekel, da bo kar šel. Pa sem rekla - prav, boš kaj spakiral al greš kar takole? Boš šel z avtobusom ali vlakom? Pa je samo grdo pogledal in mi rekel, da naj ga neham zafrkavat  :)  :)  :) Kaj pa vi počnete med počitnicami? Kako pripravite mulce, da bi kaj z veseljem počeli? Nekaj, kar jih zanima? Ker nogometa res ne moremo igrat, ker sneži, računalniških igric je pa tudi dovolj po nekaj urah... Morda kaj takega, da se ne razmeče? ;)


Fri, 15 Feb 2013: MALI BOLNIKI

No, tako, pa je tudi nas doletela vročina, hud kašelj in tečnoba, ki pride zraven :) Glede na to, da mora mali vsako jutro pred šesto na sprehod, da hodi na telovadbo vsaj dvakrat tedensko, se je kar dolgo držal :) V sredo je pa omagal. Mencal si je očke in tečnaril, tako da smo ga po hitrem postopku spravili v posteljo :) Naslednji dan zjutraj je revež že hotel v šolo :) In mu nikakor ni bilo jasno, da mora počivati. Namesto da bi ležal, je hotel igrati Mojo matematiko, pa potem psp, pa lovil se je z našo psino, dokler ga ni vročina zvila in je omagal pri risanki... Ampak, kolikor se jaz spomnim, sem morala v času bolezni preležati cel dan v postelji - mami mi je prinesla igrače, pa knjige, da mi ni bilo preveč dolgčas. Naš mulc bi pa najraje kar nogomet igral. Kaj torej vi počnete z vašimi malčki? Jim dovolite, da norijo po hiši vse dokler jih vročina ne zaustavi? Ali ste pristaš ležanja v postelji za vsako ceno? Hjooo, prav resnično ne vem, kaj je bolj pametno. Evo, pa povejte svoje mnenje :D :D :D


Mon, 04 Feb 2013: TEKMOVALNOST... KDAJ JE DOVOLJ?

Sem se ta vikend malo zasekirala, ko sem mulca v soboto navsezgodaj zjutraj našla pred računalnikom - reševal je naloge na portalu Moja matematika, namesto da bi igral PSP. In sem ugotovila, da je totalno obseden in hoče biti na vsak način med prvimi, če ne že TAPRVI. Si predstavljate, da morate mulcu poočitati, da naj se že neha učit in se gre rajši igrat? Da je tekmovalen na muč, vem že dolgo časa. Ampak tale obsedenost z matematiko mi pa ne gre v glavo. Po moje bi ga lahko najhuje kaznovala s tem, če bi mu jo prepovedala :) Vem, da se sliši hecno, ampak res ne vem, kako naj to uredimo. Sem predlagala, da vsak dan samo 10 minut rešuje naloge, da bi se potem še malo branju in pisanju posvetil, morda še kakšno ustvarjanje (to mu res ne leži)... Tako da vas sedaj vprašam - ga pustiti, da igra in se naveliča, al malce zajeziti zadevo, pa početi še kaj drugega? Je potrebno šestlenike usmerjati v različne aktivnosti, da bo pridobil tudi malce občutka za estetiko in oblikovanje in ne samo za šport in matematiko? Ker se en dan bolj nagibam k temu, da bi moral početi različne stvari, tudi take, ki jih ne mara preveč (na primer risanje, oblikovanje plastelina), ali enostavno obupati v tej smeri (v smislu - ko bo sam želel) in mu dovoliti obsedenost? Res ne vem odgovora...



Wed, 30 Jan 2013:  KOOOOOOOOONČNOOOOOOO

Evo, po vseh teh mesecih tišine nikar ne mislite, da smo mi živeli v tišini... Prešli smo najbolj viharno obdobje, ko smo se izgubili, pa spet našli, pa kdaj tudi utonili in spet priplavali na površje... Tako je pač življenje. Bili smo na super truper počitnicah z ladjico (ne, ne, nismo se potopili ali pa utopili :) ), kjer nas je premetavalo po Sredozemlju - bile so najboljše in hkrati najslabše počitnice :) Smo pač živeli 24 ur skupaj v desetih kubikih (jp, tako majhne so kabine in jp, tako zelo skupaj smo bili ves čas). Kot so mi že poletne počitnice pokazale, se rado zgodi, da je vsega dobrega lahko kdaj tudi preveč in da rabiš malce časa tudi zase (ne vem, kako bi drugače prevedla time off :) ) Potem pa se je začelo. Najprej kot nekakšen hec, kot pobalinstvo - pa so bili ukradeni bonbončki iz učiteljičinega predala, pa so se v torbici znašli svinčniki od sošolk, pa so prihajali podpisi domov... In ob vsem tem sem se počutila vsakič  bolj in bolj izdano in nevredno. Jp, naredila sem največjo napako in vse to vzela ZELOOOO osebno. Saj veste - kraja je pač na najvišjem mestu moje liste "kaj se ne sme" (umora recimo na tej listi ni, ker se to jemlje kot nekaj, na kar se niti ne pomisli in zato ne pride v poštev za listo). Kraje so se vlekle iz tedna v teden in iz tedna v teden sem bila bolj jezna, slabe volje, razdražena in negativno nastrojena. Prišlo je že tako daleč, da mulca (ja, tukajle ima ta izraz zelo negativen prizvok in ne ljubkovalnega kot ponavadi :) ) niti videti nisem mogla. Vse sem prepuščala svojemu možičku, ker sem se bala, da bi malega lahko tudi nažgala po riti. Najbolj se spomnim, ko je eno sredo rekel: "pa saj vidiš, da nobena kazen ne pomaga, tudi če ni psp-ja ob sobotah in tudi če ni računalniških igric ob nedeljah..."   ...  "Dobro, potem greva pa danes na policijo. Da boš videl, kje končajo tatovi" O, NEEEE, SAMO NA POLICIJO NEEEEE!! Vem, da vas zanima, kaj se je potem zgodilo... Po telovadbi sva sedla v avto in se odpeljala. Na policijo. Kjer sem sicer pričakovala zelo veliko veliko več od policista, ki se ni dal motiti pri svojem... Čem že? Sedel je za steklom in rekel: "jah, draga gospa, take stvari boste morali pa sami doma urediti." Mulca sem namreč pripeljala v preddverje in povprašala policista, kaj naredijo, kadar nekdo krade. Možakar je potem končno dojel, da je morda dolgoročno gledano lahko statistika boljša, če sodeluje, in je malemu razložil, da jih zaprejo v celice. In ne - ne morejo vzeti s sabo plišaste igrače. In ne - mamice ne morejo z njimi. In če je potrebno, tam prenočijo večkrat... Jp, tako daleč je prišlo. Ker enostavno nisem več videla ven iz tega črnega oblaka... A kakšna je bila reakcija? Seveda je jokal in seveda mi je trgalo srce in seveda sva sedela v avtu, se objemala in skupaj tulila in sem mu stokrat odgovorila, da ni on kriv za to, da je pristal pri naju in da ne sme sebe kriviti za karkoli. Mislite, da je pomagalo? Pobiram stave, hahaha Če je vaš odgovor ne, vam moram napisati, da imate čisto prav. Kraje so se nadaljevale. Prišlo je celo tako daleč, da me je učiteljica nekega dne poklicala in rekla, da se ji zdi nesmiselno pisati toliko podpisov, da mi rajši po telefonu pove... In da naj poiščem pomoč. Ali na CSD ali v kakšni drugi svetovalni ustanovi.... Takole torej izgleda dno (moje dno). Dobro, če je to to in nam bo svetovalna služba lahko pomagala, bo vse to boljše kot status quo. Ker tako enostavno ne moremo več živeti. Da ne boste mislili - takoj sem poklicala posvetovalnico. Samo žal niso imeli prostega termina prej kot čez tri tedne. Tri tedne??!!?? So zmešani? Do takrat se bomo že pobili!!! No, skoraj bi se pobili. K sreči imam super truper možička, ki me je v napadu živčnega zloma odpeljal iz kopalnice. Kaj se je zgodilo? No, praznovali smo Bobkov rojstni dan eno od sobot, po vseh tistih krajah, pa sem zvedela, da je še nekaj trapastega ušpičil učiteljici (če se ne motim, je pobegnil na eno večje igrišče in prepričal še sošolčka, da mu je sledil) in se mi je zvečer, ko je sedel na wc-ju, totalno utrgalo - z besom in pravzaprav nemočjo sem kos za kosom metala umazana oblačila v koš za perilo in spraševala mulca, kaj bi mu lahko še več nudila... Da sva si njega izbrala, samo njega, da sva ga želela in komaj čakala, da pride, da ga imava rada, da ga peljeva v gledališče, pa v njegov predragi Gardaland, pa na križarjenje, pa na igrišča, pa v družbo, pa mu nudiva streho nad glavo in topel dom in ne vem kaj še vse, da res nisva njegova starša in da mu jih nikoli ne bova mogla nadomestiti, da se pa zelo trudiva in da enostavno tako naprej ne gre več. Da se bo moral začet trudit tudi on. Drugače ne bomo mogli živeti skupaj...  ( ... predstavljajte si Bobka, kako me z žalostnim obrazom potegne v objem in ven iz kopalnice, mi briše solze in me tolaži, fantič pa revež tiho sedi na wc-ju in razmišlja). Tisti večer ga je Bobek dal spat, ne vem, kako se je nadaljevalo, bila je tudi že pozna ura in vsi smo bili utrujeni. Mislim, da smo v tišini zaspali... Mislite, da je pomagalo? Pobiram stave, hahaha Če je vaš odgovor ne, vam moram napisati, da se tokrat motite. V nedeljo zjutraj, ob našem nedeljskem ritualu izbiranja pralinic, smo se pogovorili. Ali naj Urška poišče drugo družino ali bi rad ostal pri naju? Je rekel, da bi rad ostal pri naju. In? Kako naj določimo nova pravila, da bo za vse dobro? (Mali je res brihten, vam rečem) Odgovoril je, da si želi, da bi se večkrat skupaj igrali in objemali. Pa smo udejanili (A je to prava slovenska beseda?) nova pravila:
1. VEČ IGRANJA IN OBJEMANJA
2. RESNICA
4. SPOŠTUJ VSA ŽIVA BITJA
Se sprašujete, kje je tretje pravilo? Ga ni :D Spoštuj vsa živa bitja je že od nekdaj pravilo številka 4, že od prvih dni, ko je pobič pri nas :D Ga zna že na pamet :D Pa smo začeli. Kljub natrpanemu urniku smo si vsak dan vzeli čas za en človek ne jezi se ali pa merkatorjeve smrkce, najbolj popularno pa je bilo skrivanje korenčka in iskanje z mrzlo - vroče. Vas zanima, kaj se je zgodilo? Čez tri tedne me je poklicala tajnica iz posvetovalnice in rekla, da je žal svetovalka zbolela in da nas bodo poklicali za nov prost termin. Pa nas do danes niso. Tudi jaz nisem klicala njih :) Ker je življenje sila preprosto, ko se enkrat prepustiš in poslušaš srce (svoje al pa konec koncev tvojih najbližjih). Na zadnjih govorilnih urah mi je učiteljica rekla, da tako pridnega učenca še ni imela. Da ji ves čas pomaga, da jo sprašuje in prosi za pojasnitev matematičnih zagat (Sem se že pohvalila, da smo končno našli nekaj, kar imamo skupnega? Smo matematični norci, hahaha), da je našel še druge prijatelje in ga sploh ni mogla prehvalit... Super ne? Ampak to ni zgodba, to je življenje - ko smo se končno ujeli in se imamo res super (ampak res super), je mamica dobila službo. Našla si bo stanovanje in je že izrazila željo, da bi fantič čim več časa (beri vikende) preživel pri njej. Kar je seveda logično in na to se pripravljamo od vsega začetka, da bo enkrat našega druženja konec, pa me je vseeno zelooooooo stisnilo. Saj veste - končno smo se navadili, zdaj bo pa šel? Hjoooooo.... Sem že tulila na rejniški skupini (to je res pomembno, da ima človek podporo ljudi, ki so tudi rejniki in vedo, kaj se dogaja, da se človek lahko nanje obrne s svojimi težavami) in so me tolažili... Samo kaj ti pomaga - razumsko mi je vse jasno, v rejništvo sva šla zato, da bova otročkom pomagala in pokazala, da je lahko življenje tudi zelooo lepo, samo čustva pa pri teh stvareh ne moreš izključit... Sej ne, da naju bo mulček zapustil od danes na jutri, sigurno bo pri naju še kakšno leto. Samo me je vseeno stisnilo, da bo enkrat prišel dan, ko bo odšel. Mi je ena rejnica dala res dobro tolažbo - sedaj fantič stanuje pri nas in hodi na obiske k mamici, potem bo pa stanoval pri mamici in hodil na obiske k nam, tako si to predstavljaj :) Sem sprobala na mulčku in je čist za stvar. Čeprav bi on v resnici pri naju ostal. Za zmeraj, je rekel. :) :) :)& nbsp; Aja, sevede moram napisat seznam, kaj sem se naučila: - kraje so otrokov klic na pomoč, kadar se ponavljajo; ko pa se prvič pojavijo, je to (bojda :) ) razvojna stopnja, ker še nimajo občutka za lastnino in ga s tem šele pridobivajo - če je mulc tečen, pa ni bolan/lačen/ponavadi le zaspan, si najverjetneje tečen ti :) (zame najhujša ugotovitev) in ja - pri nas rečemo, da nam mulo zelo lepo, vestno in dobro postavlja špegu (= ogledalo), kadar se ravno ne postavlja pred njim, hhh& nbsp; Bodite lepo in pojdite se sankat, dokler je še sneeeeeeeeeeeeeg!!
:) L


Wed, 17 Oct 2012: ENA KRATKA IN SLADKA :P

Mulc prinese domov nekaj, kar ni njegovega - v šoli pač hitro kaj menjajo, zamenjajo, morda hote, včasih tudi nehote... Pa pravim: Ti, a se nisva pred parimi meseci zmenila, kaj je to kraja? Pa mulc reče: Ja, sva se. Ampak to je bilo V VRTCU!


Sun, 14 Oct 2012:  DNEVI PA KAR NORIJO...
Jaz ne vem - odkar se je začela šola, nisem utegnila napisati niti ene naše dogodivščine. Pa ne, da jih ne bi bilo - na stotine jih je! Ampak jaz kar ne utegnem in ne utegnem... Sem zadnjič na enem predavanju slišala izjavo (Hemingwayevo, če se ne motim), ki gre nekak tako: Veliko razmišljam, da bi lahko nekaj malega napisal :)& nbsp; PRVI ŠOLSKI DAN Jp, imamo prvošolčka! Ki je komaj dočakal, da se začne pouk :) Seveda je bil to v šoli velikanski dogodek. Saj je tudi prav - prvič greš v šolo samo enkrat, kajne? Zjutraj sta se z Bobkom podala na avtobus, kar je bila že tako dogodivščina sama zase :) V šoli pa jih je pozdravila ravnateljica, stali smo in poslušali himno, kasneje še govor našega predsednika, dr. Turka. Najbolj pa sem bila presrečna, ko je našega malčka k sebi poklicala najboljša učiteljica (no, po mojem skromnem mnenju :)). Strumno so odkorakali v svoje učilnice, kjer so dobili rumene rutice in se posladkali s tortico in sokom. Popoln prvi šolski dan pač ne bi bil popoln, če se ne bi odpravili še na bazen :) Mulček si je res zapomnil prvi šolski dan po samih lepih stvareh in dogodkih...& nbsp; TELOVADBA IN DRUGE INTERESNE DEJAVNOSTI Kot vsi starši šolarjev sva se tudi midva z Bobkom znašla pred dilemo, kam in koliko otroka vključiti v zunajšolske dejavnosti. Vedela sva, da šport obožuje, še posebej nogomet, ampak tole tu pri nas so že napol profesionalci... Treningi trikrat tedensko, tekme ob sobotah, popolna športna oprema in klubski dresi za treninge in drugi dresi za tekme, pa kopačke in žoge... Enostavno se nama je zdelo preveč. Pa sva potem našla en tak krasen kompromis po nasvetu prijateljev - gimnastika! Ja, ja, sej vem, da je to čisto drugačen šport od nogometa, ampak nogomet lahko trenira kadar koli - tudi doma na trati lahko nabija žogo. Ampak koordinacijo, ki jo bo pridobil, bo pa s pridom lahko uporabljal pri katerem koli športu :) Sva pa z Bobkom ugotovila tudi to, da ima čisto dovolj dejavnosti, saj zvečer kar pade v posteljo in to vsaj pol ure prej, kot smo bili vajeni. :) Tempo je kar krut in dnevi kar letijo. Če nam je bilo spomladi včasih dolgčas in se nam je tožilo po kakšnih interesnih dejavnostih, nam sedaj skoraj vedno primanjkuje časa :)& nbsp; ROJSTNI DNEVI Jp, sedaj se je pa začelo. Najprej je naš mulček praznoval, potem pa so se zabave kar na enkrat začele vrstii... Moram priznat, da je bilo kar naporno eno popoldne zabavati en kup otrok, še posebej samih fantov - so bili kar zahtevni :) Bobek je s starejšimi igral nogomet, pa streljali so z lokom, jaz sem z mlajšimi risala s kredami, potem smo skakali čez kolebnico (madona, tejle novodobni otroci sploh ne znajo skakat čez kolebnico, če jo vrtiš okoli svoje osi...), potem so tekali pod kolebnico, ki sva jo s sosedovo punčaro vrteli... Ni da ni - tudi odbojko smo igrali :) Skratka, celo popoldne in do večera smo bili zunaj :) Bobek je prinesel še pice in sok, tako da je bilo res vsega dovolj in otroci so se zabavali! Da o darilih sploh ne govorim. Revež je na koncu dobil vse, kar si je želel, pa še en kup darilnih bonov je ostalo. In ko smo prišli v trgovino z igračami, sploh ni več vedel, kaj bi si lahko zaželel in kupil. Še danes imamo nekaj bonov :) Me veseli, da ni vsega naenkrat zapravil, ampak si je ob dveh priložnostih kupil igrače :)& nbsp; RAČUNALNIŠKE IGRICE No, pa smo tam, kjer ni muh :) Za mulca, namreč :) Ne samo, da lahko ob nedeljah igra igrice, ampak mu je tudi tati za darilo poslal PSP. Sicer je že hudo rabljen, cd ne dela več, pa od 4 igric sta bili nasneti dve, ki sta bili popolnoma neprimerni - se vam zdi, da otrok pri šestih lahko igra GTA?? (za take, kot sem jaz, ko nimate pojma, je to Grand Theft Auto - igrica, v kateri kradeš avtomobile, pobijaš mimoidoče in si skratka največji frajer, če si največji lopov...) In potem se ti foter še usaja, da kaj se gremo, da njemu se to zdi primerno darilo in da bi mulc lahko to igral... Ampak kar me je pa še najbolj pogrelo, je bila pa izjava mulca: jst bi šel pa k tatiju en teden na počitnice, ker mi dovoli, da vsak dan igram igrice! Hjooo, tale tata... Pa sem rekla - kaj je pa tata tačas delal? ... Ja, on je pa TV gledal... Mislim, a ni boljše, če se skupaj igramo? Človek ne jezi se ali pa odbojko? ... Jaaa, ampak ... igrice, igrice, igrice... Toliko časa je utrujal, da bi šel k tatiju, da sem bila na koncu primorana malce popraviti izkrivljeno podobo.  In potem je tako milo zajokal, da me je fizično stisnilo v prsih... Potem sem nekako popravila resničnost s tem, da sva naštevala vse ljudi, ki ga imajo zelo radi... Pa je bilo potem nekoliko lažje. Zvečer je mirno in z nasmehom zaspal, ker ga ima zares veliko ljudi zelo zelo rado.& nbsp; TUDI PRI MAMICI JE KONČNO PRVIČ LAHKO PRESPAL Jp, komaj smo vsi dočakali ta dan :) Mamica ga je prišla z bratcem iskat v šolo že v petek in ga je potem dostavila nazaj v soboto zvečer. Blazno so se zabavli - brcali so žogo, si jo podajali, z mamico sta celo sama dva pekla mafine :) Jo je prosil, če jih lahko potem odnese k nam, da jih bomo skupaj pojedli :) Revež, je kar razdvojen. Bobek je rekel, da je bil ob povratku zelo pobalinski in slabe volje, da je ves čas ugovarjal in bil skoraj nemogoč. Ampak ga čisto razumem. Rad gre k mamici in tam mu je lepo, potem pa mora nazaj k nam. Saj ne, da mu pri nas ni lepo, ampak kri ni voda. Človek je vedno rajši s svojimi kot s kom drugim...& nbsp;& nbsp; Drugače pa se imamo super! Včeraj smo bili na krstu - glede na to, da midva nisva "farška", je bilo kar zanimivo. Mulo me je ves čas kaj spraševal - zakaj ga polivajo z vodo? Kaj so dobili za pojest v usta? Koliko časa bo še trajalo? Kam gremo potem? ... No, in na kosilu so se razigrali in noreli - naš pobec je čisto enak kot drugi fantki. Norijo, se porivajo, potem se pomirijo, ko kateri od odraslih malce povzdigne glas, pa se potem kartajo, barvajo ali igrajo 4 v vrsto :) Smo se pa ob tej priložnosti z nekaterimi pogovarjali o posvojitvi in rejništvu, kaj prinese eno in kaj drugo, zakaj sva se odločila za to, zakaj ne bi raje posvojila... Pa sem rekla tako, kot vedno rečem: staršev za posvojitev je malo morje, čakajo v vrstah, ker ni otrok.. Takih otrok, ki pa potrebujejo stabilnost in varnost, pa je zelo veliko, rejnikov pa premalo, pa še njihovi lastni starši jih nimajo radi... Kako bi nama bilo potem težko izbrati? Če lahko komu pomagava, zakaj ne? Ljubezen je potrebno deliti povsod, ne samo svojim, ali pač ne?


Thu, 23 Aug 2012: ZDEJ JE PA DOST DOPUSTOVANJA, NE?

No, pa dajmo - skoraj mesec pisalnega dopusta je že več kot preveč :) Tem za obdelat je pa tudi neskončno mnogo - si moram kakšno za zimo prišparat, če se slučajno zgodi, da me doleti pisateljska kriza :D Evo, naj se začne!& nbsp; MORJE... Jp, smo šli na morje. Smo bili prvič 24 ur na dan skupaj, celih 10 dni, čisto sami. No, mislim, brez kakršne koli oblike varuške. Vreme je blo krasno :) Morje čudovito, plaža kičasta, celo nekaj ljudi smo spoznali. Sem pa preživljala dopust ali sama ali z mulcem. Enkrat samkrat sva uspela z Bobkom ukrast nekaj minut za "naju". Tako da priznam, da smo se na koncu že malce grdo gledali in je bil že skrajni čas, da gremo domov. Če me slučajno drugo leto piči, da bi šla za 14 dni na morje, me prosim opomnite, da nisem za take športe :) V takih trenutih se spomnim, da sva bila z Bobkom kandidata za dva otročka, ki sta imela čustvene težave. Jooooj, prejoj, včasih se pa stvari res zgodijo z namenom. Naš pobič namreč nima nekih velikih čustvenih ran, njegova edina in največja potreba je ta, da mora biti ves čas nekdo z njim. Skoraj se ne more zaigrat sam. Kar pomeni, da smo se VES čas družili: kdaj greš v vodo, se greva domine, postavi mi blazino za cesto, imamo avtomobilčke s sabo, zdej bi pa rad za šolo delal, kje so pa sendviči... Skratka, z Bobkom sva bila silno navdušena, ko je zadnjih par dni sam čofotal po vodi z masko in iskal školjke in kamenčke celih 15 minut, midva pa sva sedela 3,5 m stran in ne ob vodi. Priznam, bilo mi je zelo naporno. To, da ves čas nekdo nekaj hoče od tebe, ko si pravzaprav na dopustu zato, da se boš malce odpočil od tega, da ves čas nekaj delaš za nekoga. Tako da sva se z Bobkom izmenjavala - en dan je imel on popoldne frej in je šel s čolnom naokoli, drugo dopoldne sem pa jaz ostala doma in brala. Včasih smo bili vsi trije, pa sva nekako pokombinirala. Verjamem, da ni imel veliko oz. prave pozornosti prejšnja leta in mora sedaj to kompenzirati. Ampak včasih je bilo pa res ZEEELOOO težko. Ok, dovolj jamranja! Spet sva ponosna, ker je mulc splaval :) Z masko in snorkljem je razsikoval plitvino, z rokavčki pa smo se vsi odpravili na rob zaliva raziskovat podvodni svet. Neustrašen je! Pa vsako jutro sva morala počakati v postelji, da je pripravil zajtrk - no, Bobek je moral vseeno Gilčka na jutranji sprehod peljat, jaz sem šla pa po kruh. A ni to lepo?? Spoznali smo tudi kar nekaj ljudi in njihove pasje ljubljenčke - tako da tudi Gilčku ni bilo dolgčas :) Včasih nam je uspelo, da smo bili skoraj sami na plaži, pa sta z drugim pesekom laufala po plaži in morju. Tudi Gilček je splaval!!  Sem bila pa malce razočarana - prehoditi smo morali dva zaliva, ker šele v tretjem ni bilo znaka, da so psi prepovedani. Ker prej nismo imeli nikoli psa, takih znakov niti opazila nisem. Sedaj nas je pa eden pričakal prav pri vhodu v našo vasičko - najprej smo mislili, da so osli prepovedani :D Pa kaj češ - smo pa zato odkrili najlepšo plažo s turkiznim morjem, kamenčki daleč v vodi, veliko skalo, da je mulc lahko plezal po njej, boriček je rasel čisto samo za nas...  :)

ZGODBA O ZLATI ŽLIČKI ali KAJ OTROKOM POMENI ŽENSKA IN KAJ MOŠKI... Vsako jutro je mulc Bobku blagovolil dati zlato žličko (tri so bile navadne, ena žlička pa je imela zlato gravuro). Pa sem povprašala, zakaj je Bobek ZLATI Bobek. A ti vsak dan skuha kosilo oz. večerjo? Ti pripravi vsak dan sendviče za na plažo? Nosi na plažo 10 kg opreme - avtomobilčke, flomastre za kamne, kamenčke in školjke, barvice, pijačo, očala za plavanje, šnorkelj in masko, domine, piškote, sadje in rokavčke, pa brisače in kopalke, te zvečer stušira, ti prebere pravljice? Ne? Kaj pa potem? (mulc skomigne z rameni) Ampak Bobek še kar naprej dobiva zlato žličko. Spremenim taktiko - A bi bilo tebi všeč, če bi dala bonbon sosedovi punci, tebi pa ne? Ne, ne bi ti bilo všeč? Meni se tudi ne zdi fer, da daješ Bobku vedno zlato žličko. Če nimaš dovolj za vse, potem rajši ne dajaj nikomur, al ne? ... Ne, Bobek je še vedno dobival zlato žličko. Potem pa je nekega dne enostavno izginila iz predala... he he he... Kasneje mi je doma moja prijateljica pojasnila nekaj zadev. Recimo ta, da je mama = brezpogojna ljubeze (beri: vedno tam, za vse poskrbi, vsako stvar popravi, daje objeme in poljube, skratka - je VEDNO na razpolago), tati = pogojna ljubezen (beri: NI vedno na razpolago, njegova ljubezen je pogojena z - če boš tak in tak in boš naredil tako in tako, pa ponavadi ima čas zase, otroku ga pač nameni takrat in toliko, kot ima volje/energije/želje). Iz napisanega sledi enostaven človeški zakon - tistega, kar imaš obilo, ne znaš cenit, medtem ko so redke dobrine dragocene... Ampak jst še kar z glavo skozi zid :) A lačen da si? Pa reci zlatemu Bobku, da naj ti pripravi večerjo. A igral bi se? Kaj pa dela zlati Bobek? :D Včasih sem malce zlobna in ju rada pohecam :) Pa potem Bobek uči mulca, da so punce super in da sta zelo hvaležna, da me imata :) Ampak na koncu še vedno jaz postorim večino stvari, Bobek je pa še vedno ZLATI Bobek ;)

DOSEŽKI IN USPEHI Na kar sva z Bobkom zelo ponosna je to, da se je mulc med drugim naučil sam tuširat - ob uri se lepo spravi v kopalnico, okupira wc, zloži cunje in jih pripravi za naslednji dan, vrže gatke v umazano perilo, si umije zobke, stopi pod tuš in potem, ko konča, pokliče, da ga štupa ramo nesemo v posteljo, kjer posluša pravljice. Trenutno beremo Gospoda Hudournika in dogodivščine malega Liska :) Še pomnite? Preberite spet kdaj Finžgarja :) Uporabila sva tudi en trikec, da se je začel sam igrati. Sva rekla, da če mu je dolgčas doma, gre lahko v vrtec :) Oooo, neeee, to pa ne - sem rajši doma! :) :) Pa četudi se mora za nekaj časa sam zaigrat :) Pa zadnjič je imel spet ene popadke, da bi po treh ali štirih urah Živ Žava gledal še Kung Fu Pando... Pa sem rekla, da je bilo dovolj televizije, da moramo še njegove druge igračke malo zaposlit. Hjooooo, kaka beeeedaaaa, nič pametnega nimam za počeeeet! A res? Ojej, potem bova pa zapakirala tvoje sestavljanke, bey-blade, avtomobilčke s preprogo, hot wheelse, plastelin, knjigice, barvice, flomastre, nalepke, frnikole, scrable, otok katan, loti karoti, človek ne jezi se in vse ostale škatle in jih odnesla otrokom, ki tega nimajo in bodo zelo veseli. Khm??? O, ne, ne... In mulo je izginil v svojo sobo :) Ko sem mu prinesla zloženo sveže perilo, bi me skorajda vrgel ven iz sobe, ker se ON IGRA! :D Vesela sem tudi, da je na morju blazno rad vsak dan težil, da mu dam knjigice za reševat - take, za obkroževat, lepit, seštevat, odštevat, pisat in risat :) Ne morem verjet, kako je užival v tem! Sem mu morala enkrat zagrozit, da naj že neha, da smo NA DOPUSTU :) Sej vem, da to nič ne pomeni, samo meni se pa zdi, da si s tem pridobiva eno tako, kako bi rekla - šolsko samozavest :) Sva tudi malce poklepetala na to temo. Se veseli, ampak ga je hkrati strah. Normalno, a ne? :) Naš fant odrašča :) :) :)

O POČITNICAH PRI SVOJCIH Pobiča sva tudi malce spraševala, če bi šel kaj na počitnice k domačim. Pa ni bil ravno navdušen. Bi šel, ampak bi potem nazaj k nama prišel. Ojej. Ne glede na to, da mi je srčece zaigralo ob tem, sem se morala vprašati, kako ga bomo morali enkrat pripraviti, da bo moral od naju. Se mi zdi, da dlje kot bomo skupaj, težje bo. Za vse. Bi bilo boljše, če mu ne bi bilo pri nas tako zelo lepo? Bi se moral večkrat srečati z domačimi? Bi ga morala učiti le samostojnosti? Včasih mi moji pravijo, da sva preveč stroga, da sva bolj kot učitelja, ne kot starša. Ampak potem vedno vprašam - kaj je za nas uspešen človek? Želim fantiču, da bo znal poskrbeti zase? Da se bo znal umit, da si bo znal pripravit za jest, skratka, da bo samostojen? Jaz sem imela velike probleme s samostojnostjo, ker so me doma zavijali v vato in naju s sestro razvajali - no, vsaj mene :) Polovico stvari mi ni bilo treba delati, je rajši mami to naredila. Jaz pa mislim, da mu moram dovolit samostojnost. V vseh stvareh - če je umazan, se sam umije; če je žejen, si natoči kozarec vode; ko poje obrok, pospravi za sabo, celo oprati zna kakšno stvar. Vsako jutro pospravi posteljo še predno pride iz sobe; ob sobotah svojo sobico posesa. Zunaj zelo rad pobira jabolka in sodeluje pri opravilih okoli hiše. In je zadovoljen! Ker zna in zmore. Tudi ko bo enkrat moral k domačim, bo pripravljen na preživetje. No, da ne bo kdo mislil, da se ne objemamo. Včasih je tega že kar preveč :) Sploh zadnje dni, ko je čisto prevroče, da bi se kam odpravili, pa smo doma in smo zadnje tri dni vsak dan gledali po eno risanko. Mali je pravi crkljivec. Danes se je hitro zrihtal, še pred osmo, me pocukal za rokav in rekel, če se lahko malce pockrlja kakih 5 minut. Pa a bi mu lahko rekla, da ne? No, izbral si je ZLATEGA Bobka in sta se odpravila v sobico :) Moram priznat, da si Bobek večkrat prisluži naziv ZLATI - tak pač je ;)& nbsp; Ojej, mulček je v postelji, možiček mu bere pravljico - jst bom pa hitro šibala na en sladoled z mojimi prijateljicami (moram izkoristiti tole situacijo, bogsigavedi kdaj bo spet prišla :D ) Lahko noč!!
 :) L


Wed, 25 Jul 2012: POBEGNITI ali NE POBEGNITI, TO JE SEDAJ VPRAŠANJE

No, pravzaprav je bolj vprašanje, kaj bi se potem zgodilo, če bi mulariji dejansko uspelo pobegniti iz vrtca :) Naš mulc je namreč postal pravi organizator in vodja pobalinskih dejavnosti. Ker mu ni uspelo prepričati večje skupine prijateljčkov, da bi pobegnili iz vrtca, se je spajdašil z enim. In ga nagovoril, da bi poskusila pobegniti iz vrtca. Ker bi bilo morda zanimivo. Prekršiti pravila. Ali biti nekaj posebnega. Se preizkusiti v zvitosti. Al kaj vem, kaj bi to bilo :) Jst pravim, da je to zgolj pobalinstvo. Ker na vprašanje, kam bi potem šel, če bi mu uspelo, ni imel odgovora :) Je pa prefrigan, ni kej. Najprej sta preverila, če se da kako skozi vrata uiti. Pa so zakljenjena. Potem sta pa bojda kopala jamo pod ograjo na vrtu :) Mi gre na smeh, ko to pišem, čeprav vem, da so bile vzgojiteljice/varuhinje prestrašene - v vrtcu so namreč že imeli primer, ko je bil cilj resnični pobeg, ne samo igra. Torej - naš mulc postaja vse bolj samostojen, samosvoj, pogumen, prepričevalen... Skratka - iz sive miške postaja pravi zmagovalec :) Sevede tako jst to jemljem, ker je pač naš :) Če ga bomo znali pravilno usmeriti, bo mulo marsikaj lahko dosegel, a ne? :) Skratkoma - vzgojiteljica nama jih je z Bobkom kar dobro napela :) In mali je to slišal - se strmal in skoraj ni hotel domov. Midva pa sva se s prikritim hihitanjem odpravila v avto. Seveda nama je bilo smešno - sva pač neodgovorna, al kaj :) Sej sva se delala, da sva resna, ampak sej je bil mali čisto okupiran s svojimi mislimi, da sploh ni opazil, da se komaj zadržujeva pred izbruhom smeha in ne slabe volje :) Komaj se je spravil h kosilu in bil oh in sploh slabotne volje. Potem sva ga pa le prepričala, da nima bit kaj slabe volje, da saj se nisva čisto nič jezila. In potem je po kosilu kar sam odmaširal v dnevno sobo, sedel na kavč in čakal, da se mu pridruživa. Pa sva se mu. In je povedal (po resnici, prosim lepo!!), kaj se je dogajalo. Midva sva ga poslušala, spraševala, kaj bi naredil, če bi se zgodilo to ali ono, on je pripovedoval, razmišljal na glas in ugotavljal, kako se drugi ljudje počutijo, kadar počne neumnosti. Sva mu rekla namreč, da naj razmisli, kako bi se počutil, če bi se mu midva skrila in naju ne bi našel, ali pa bi kar pobegnila in ga pustila samega... Potem smo se pogovarjali, kaj storiti, če se komu zgodi nesreča. Pa kaj pomeni odgovornost... Veste, je res fino, da je mali že toliko star, si da marsikaj dopovedat, pa tudi razmišlja že sam. Takole mamo :) Še bolj hecno je bilo pa to, ker naju je prosil, da bi povabil tega svojega pajdaša še popoldne domov. Midva sicer nisva mela nič proti :) Sva pa oni dan srečala očeta tegale pajdaška in posredovala povabilo. Hec je bil v tem, da njemu pa ni bilo ravno prav - prva stvar, ki jo je rekel, je bila: "jaaaa, pa vi veste, kaj sta počela prejšnji teden?" In midva: " kaj pa?" "Jaaaa, naju so poklicali na zagovor!" "Hhhh, naju tudi" :) Pa kaj češ - fantje morajo biti kdaj tudi fantje in kakšno ušpičit, ka ne? :) No, sej čez čas smo ugotovili, da se poznamo in s tem malce "ohladili" zadevo, tako da je potem nekako privolil. Samo rekel je pa, da naj se mulca med sabo dogovorita... Toliko o tem.... Mogoče se bo ohladil, ko se bomo vrnili z dopusta :) Jupiiiii, še dva delovna dneva, če ne štejemo danes!! Moooorjeeee, prihaaaajaaaaamooooo :) 
p. s.: sem pogruntala, da moj supertruper novi krasni pralni stroj zna oprat tudi samo pol žehte :) ma tam en tak šnel-programček :) Pač... sej bom kmalu nehala uporabljat navodila in bom že vse obvladala :)


Fri, 20 Jul 2012: TEČNOBA NIČ NE POMAGA...

Da smo že močno potrebni počitnic, je videti sedaj pa skoraj že na vsakem koraku. Jaz sem že frfrasta v službi in sploh ne poslušam več (beri: slišim v glavi čisto nekaj drugega in ne tisto, kar mi kdo naroči ;( ), Bobek je zatežen, vsi pa smo utrujeni. Po moje tudi od vročine, saj se vlečemo popoldne kot cunje. Ko bi pa človek zvečer oživel, je pa pač treba otroka nahranit, ga oprat in spravit v posteljo. Ravno v najlepšem delu dneva! No, pa kaj čmo – enkrat bo že bolje :) Recimo danes in jutri in v nedeljo, potem pa od drugega tedna naprej kar 14 dni :) Skratkoma – kar sem želela napisat, je ena taka lušna anekdota o tem, kako smo že tečni :) Bobek je predvčerajšnjim na vrtu oslaril (se trmal in tečnaril), tako da smo se samo spogledovali – mulc, tamala sosedova in jaz. Celo tako zelo je tečnaril, da mu je mali v nekem trenutku enostavno razložil: Bobek, veš, če tečnariš, nič ne dosežeš. S tem res ne boš nič dobil – moraš bit prijazen, pa bo :) :) Midva pa v smeh – in kako res je to! Gre namreč za to, da pobič prej ni veliko govoril. Če si je kaj zaželel, je začel enostavno jokat. In smo ga začeli trenirat, da naj se nič ne boji, da le naj vpraša, pa bomo videli, kaj se da storiti. Da z jokom in stokom nič ne doseže. In tako ga vsakekrati, ko mulo žnara, vprašam, če se mu zdi, da bo s tem kaj dosegel. Vam rečem, da deluje :) Sej vem, da je smešno, ampak ponavadi potem rečem, kaj bi rad dosegel/kaj si želi/potrebuje, in kaj misli, kako bi do tega prišel. Sedaj mi že reče – pa Lubik, sem rekel P R O S I M!!! Kar po njegovem pomeni – torej, daj mi že enkrat :D Pa vsak dan me vpraša, če gremo na bazen. Očitno je čisti norec na bazen. Meni pa sploh ne diši! Veliko raje sedemo v avto in se zapeljemo do Kolpe – gre lahko še mrcina z nami, pa še zastonj je. Tako da ne vem – bazen se mi zdi za trikrat na leto, pa še to pozimi, recimo... Kak Čatež :) Ampak danes bi se res bilo fajn malce namočit in ohladit.. Aha – sem oprala nekej rund in ugotovila, da je pralni stroj super. Samo mogoče malce prevelik :) 7 kg cujn je kar težko nabrat, če smo samo trije in cuci :) Ampak sej bo – sem dala kar še tepih iz kopalnice, pa rjuhe, pa krpe, pa kopalke, pa kopalne brisače... :) Bodite lepo in ohladite se
:) L


Fri, 13 Jul 2012: VROČINA...

V ozračju je jenjala, pri nas pa narasla :) Ko sem v torek že skoraj doživela živčni zlom (in tamal tudi), se je izkazalo, da nas je obiskala vročina. Tista, ki jo izmeriš s toplomerjem :( Revček je že iz vrtca prišel včeraj z 38,8°, tako da je popoldne prespal, zvečer je dobil pa svečko. Da lahko otrok tako našvica, si nisem niti v sanjah predstavljala. Še dobro, da je postelja manjša in sem lahko njega in jogi obračala na vse strani. Ob pol polnoči je pa temperatura padla, tako da je končno zaspal v tretji (in zadnji pidžami s kratkimi rokavi :) ) z največjo brisačo pod seboj in frišno preoblečeno posteljo in novo blazino - jp, tut vzglavnik sem morala odnest ven, ker je skorajda teklo od njega. Ampak očitno je zadelo do konca, ker je bil zjutraj kot rožica. Sevede sva ga pustila doma - ga je babi zabavala :) In je bil vesel celo popoldne in nas spet vse lupčkal in bil ves zadovoljen, da bo kar tri dni doma :) Mini počitnice :) Samo jst to ne štekam - zakaj je tako rad doma, ko se pa v vrtcu toliko dogaja? Doma se je moral tudi sam zamotit, da je babi lahko kuhala, gledal je risanke in mu je bilo dolgčas. Vendar mu kljub temu več pomeni, da je doma. Čeprav nimamo problemov z vrtcem - gre zelo rad, se veliko druži z drugimi pobeci, norijo, čofotajo v bazenčku... Ni da ni. Hecno, ne? :) Uglavnem - smo v pričakovanju mooooorjaaaa - še 14 dni!!!& nbsp; Še kratke novičke iz domačih logov: V nedeljo sem se končno lotila preprat vsa naša pregrinjala, deke, kovtre, posteljnino... In sem kot norec nosila ven sušit . Pa mi ni bilo čisto jasno, zakaj sem tako blazno mokra od cujn, sej sem prej že večkrat stiskala lavor na boku, ampak tako premočena pa res nisem še bila. In je moja predraga mati ugotovila, da pralni stroj ni dovolj ožel. Tako sem nosila vse tiste kupe materiala iz mojega pralnega stroja v njenega, iz njenega pa ven na špago. No, ta ene tretjo al četrto rundo sem ugotovila, da niti spral ni več, tale moj devetletni Indesit, ki smo ga že kar nekajkrat selili. Tazadnjo rundo je že voda noter ostajala... Hmm, očitno sem si res preveč želela novega pralnega stroja, tako da se je tale odločil, da bo kar odnehal s svojo službo. Pa sva z Bobkom na netu presrfala med pralnimi stroji in našla enega, ki je bil v akciji, sevede tokrat slovenskega porekla, z velikanskim bobnom in ogromnimi vrati, hkrati pa simpl - vsaj to je obljubljala reklama :) piše, da je simplicity. Sva ga naročila kar na Mimo vrste in so ga v torek že dostavili! Samo tale hudič ni bil glih tako zelo simpl - sem sedela na pručki in preučevala možnosti in variante, pa variacije na variante, pa temperatura vode, pa šport, pa z ali brez mehčalca, pa tako predpranje, pa občutljivo, pa steriltub al kaj.... Skratka, moj novi vesoljski pralni stroj je doživel krst - smo toliko hodili na Kolpo, da je bilo treba vse tiste brisače oprati. In jim je bil kos :) Jst sem bila pa še bolj vesela, ker ima ogromen boben in sem lahko vse stlačila vanj :) Jupiiii, nova pridobitev! Vam jutri napišem, če sem še tako zadovoljna z njim, ko bom morala oprati cunje :) Aja - na koliko obratov se pa perejo cujne? Da jih ne bom glih na 1600, ker se mi rahlo dozdeva, da sem mogoče pa pretiravala pri svojih zahtevah... Poletni pozdravček, :)


Wed, 04 Jul 2012: PRIBLIŽUJEMO SE KONCU ČETRTEGA TEDNA!!!

In vi nimate pojma, o čem govorim, ne? ;) :D Gre za to, da mali mulo pridno nabira same srčke - vsak teden mora imeti vsaj 4 srčke več kot črnih pik :) In tri tedne zapored smo že brez črnih piiiiiiiiik!! Sej jaz bi pozabila, ampak me vsak večer vpraša, če si je zaslužil srčka ali ne :) Potem pa revež sanja, koliko srčkov bi dobil, če bi pospravil ceeeeeeeeeloooooo hišo :) Toliko, da bi hiška kar izginila v takem ogromnem srčku! Si predstavljate? On si že :) :) :) Seveda to pomeni, da dobi v petek ali soboto nagrado.... Tako, o kateri sanja že nekaj časa... Še en beyblade!!! In kaj ste vi imeli v mislih? :) 
Druga zadeva, na katero sem zelooo ponosna, je pa guganje. Danes sva šla za 15 minut na igrišče, in mi mulo teži, da naj ga gledam, kako se gunca... In mi potem takole čez kako minutko pripelje, da se pravzaprav sam poganja in jaz ne rabim zraven stat in ga guncat!!! Hjoooo, mi je kar ritka zaploskala, čeprav sem (končno) lahko sedela na njej :) Sem bila čisto presenečena in mali pravi - a, a, a, si vidla, kaj znam? In jst - ja, kdaj si se pa to naučil??? In on - jaaaa, v vrtcu, ne? :) hhh, kako hitro mulo odrašča.... 
Tretja zadeva, na katero sem še bolj ponosna - mulc že govori kot veliki!! Za nekoga, ki pred tremi meseci ni znal uporabljati glagolov, da o kakšnih sklanjatvah niti ne govorim, me sprašuje take stvari, kot so - ali vsi umremo? Greva pogledat grob? Če bi izkopali, bi kaj našli? Kaj bi se zgodilo, če bi jaz umrla? Bi šel lahko domov? Hjoooo, sem rekla da ne, da bi ostal pri Bobku in naši družini, da ga pa razumem, da si želi domov. Bogi revež... Kaj vse mu hodi po tej mali glavici... Ampak - no, kar sem hotla povedat je - al končno komuniciramo!! Pove, kaj mu hodi po glavi!! Vse!! Tut take stvari, ki jih mogoče ne bi še slišala :) Recimo o svojem telesu :) O vsem že prav lepo govori in veliko sprašuje o takih in drugačnih rečeh. Se mi kar smeje :) Hm, Bobek je spet nekej zbolel, mogoče pa zato sprašuje o smrti... 
Četrta zadeva, na katero sem pa najbolj ponosna: danes pri zajtrku mi reče - a veš, da ne kradem več? Oooo, a reeees? Kako super! Sem zelo ponosna nate!! Kako pa to, da si se tako odločil? (Sem bila že prepričana, da je imelo kaj zveze s tisto častno obljubo, ki smo jo izpeljali)  Srce mi bije junaško, izprsim se, se že pripravim na hvalo, kako sva z Bobkom to sijajno izpeljala... In pok, dobim zaušnico: ja, z vzgojiteljico sva imela pogovor in sem se odločil, da ne bom več kradel... Ooooo, lepo, lepo, super, sem zelo vesela in ponosna, vzdihnem lezoč vase...Na, pa tako sem se veselila, da nama je vsaj v nečem uspelo... Pa nič... :( (no, sej ne, da nama nič ne uspe - prav nasprotno, vsak dan bolje se razumemo, tako da očitno nekaj že delava prav :)) Hja, sem pa včeraj pozabila, da imava zobarja :( Kozica - sem mislila, da ga imamo drug teden... Hjooo, pa cepit ga moram peljat! Al sem pozabljiva od te vročine...  Sem se pa vsaj spomnila, da moram po učbenike, dokler je še kakšen popust :) Bi šla pa že kar malce na dopust :) Je bilo prav lepo v Italiji :)


Thu, 28 Jun 2012: HUH, GARDALAND JE KAR NAPOREN...

No, pa je minilo. Kako dolgo smo ga čakali, pa odštevali dneve, na koncu že kar noči, da smo le šli, šliiiiiii.... Potem pa - puf, in smo že doma :( Seveda smo se imeli fino! Pa vroče je bilo kot v peklu! Ampak naša mobilna hišica v kampu je imela klimo :) In ponoči je lepo pihljalo, tako da smo pravzaprav zelooo uživali. Bi se dalo tako preživet dopust. Sicer smo pa tako odnesli ključe domov :) Škoda le, ker je bilo tako malo časa, da bi si ogledali še kaj drugega, ker so tam zelooo lepi kraji. Bom priložila fotke, samo da jih Bobek sname s fotoaparata - smo se namreč šele danes pozno popoldne vrnili. Sem ugotovila, da je bilo za našega mulčka kar preveč naporno. Zaradi vročine smo namreč hodili v zabaviščni park šele ob 18. uri zvečer - ampak je hudiček mali zdržal in vztrajal in tekal in norel in se veselil vseh teh igral, pa vlakcev in spustov... Z Bobkom sva se kar nekajkrat spogledala in se razveselila njegove neskončne radosti. Jp, tut malo preveč adrenalina smo sprobali. Pa ne, da bi ga bilo strah - ko smo prišli s hitrega vlakca (Mamut), se mu je kar strgalo in je poskakoval, plesal, cukal, tekal, norel, se vrtel in ne vem kaj še vse počel - nekak tako, kot da bi se nažrl enih treh kil čokolade :) Je bil pa na trenutke tudi žalosten - mi je zelo težko, ker nikakor ne morem do njega v teh trenutkih in nikoli ničesar ne pove. Imava pa en tak tih dogovor, da se pride stisnit in pocrkljat in malce pojokcat. Mi je zelooo težko ne silit vanj z vprašanji, ker sem pač takšna, da hočem takoj vse vedeti :) Mi je bilo pa oni dan pred odhodom v Gardaland kar hudo, ko je rekel, da mu pri nas ni lepo. Hjooo, kar srce me zaboli. Da bi bil rad pri Nonici... Ker pač Nonica da vedno za zajtrk tisto, kar si želi... In nikoli mu ni bilo treba pospraviti za sabo... Niti postelje ne... Pa kaj čem. Sem ga vprašala, če lahko z Bobkom kaj drugače narediva ali delava, da bi mu bilo lepše pri nas, pa je rekel, da ne. Sej vem, da sva lahko še tako supert truper in tudi, če bi bila najboljša in idealna starša, nikoli ne bi bilo dovolj, ker enostavno nisva njegova. Ker bi bil vedno raje doma kot tu, ne glede na razmere, na pomanjkanja, na premalo pozornosti... Vem, da ne smem tega jemati osebno, ampak si ne morem pomagati - enostavno otrdi mi koža in postanem hladna. Kot otrok. Očitno mi dobro postavlja ogledalo, saj to počneva oba. In vem, da imam samo jaz to moč, da to spremenim, ker je on še otrok... Jaz pa ne. Priznam, težko je. Najtežje pa mi je to, da se izboljšave ne dogajajo tako hitro, kot bi se po moje morale odvijati. Da moramo delati majhne korake, po možnosti več nazaj kot naprej. Nimam dovolj potrpljenja... To je po moje prva stvar in trenutno edina, ki jo moram natrenirati. Se mi zdi, da bo potem vseeno vse lažje. Če bi imela več potrpljenja...


Thu, 21 Jun 2012: NAŠI PRVI ZAKLJUČKI: VRTEC, BLEŠČICE, PA SVEČANA OBLJUBA...

Včeraj smo imeli v vrtcu zaključno prireditev za starše, kjer so se otroci predstavili s prekrasno igro Kdo je Vidku sešil srajčico. Sem malce pojokcala, čeprav se pravzaprav nič drastičnega ni dogodilo, samo meni je srčece malce igralo ob zvokih, ki jih je spuščal mulo na flavti. Oponašal je namreč sovo. In to kako!! Ni za prehvalit :) Seveda si je želel biti Tomažek, ampak je pri izštevanki izpadel in je Tomažek postal drug fantič. Sem ga pa potem ponosno opogumljala, da je bil on edini, ki je zaigral na inštrument. Oponašal je namreč sovo. :D Kar me je pa v resnici prav presenetilo, pa je bilo to, kaj vse si ta mularija že zapomni in kaj vse že znajo!! Kaj takega!! Ja, ja, sej vem, da je pač to za druge mamice normalno in vse to že vedo, ampak meni, ki sem v tej vlogi ravno danes tri mesece, pač enostavno ni potegnilo. Dobre pol ure je namreč trajala predstava, otroci so poznali svoje vloge, odrecitirali, kar so morali, vsi so peli pesmice, nekateri plesali, drugi se vrteli, tretji spet počeli kaj drugega. Igra je bila pa res M E G A!! Naš je pa oponašal skovikanje sove. :D Sem potem po hitrem postopku odšla, ker sem že fino tulila, pa sem se vzgojiteljici le zahvalila in ji dala roko, ker se je za našega pobeca ekstra potrudila - vsaj meni se je tako zdelo, ampak glede na to, da je taka dušica, predvidevam, da so vse mamice prepričane v to :) :) :) In tako smo pričakali naš prvi skupni zaključek. Se mi zdi to ena taka prelomnica - prvi korak v odraslo dobo, ko bo potrebno sprejeti nove odgovornosti, čeprav vem, da bo med njimi več izzivov in upam, da jih bo fante znal obrniti sebi v prid.& nbsp; Zvečer pa smo imeli spet en hec, ko sem ugotovila, da se mulo sveti po prsih. Ja, sveti. Nekako je moral imeti enkrat ravno dovolj proste roke in ga nisva opazila, da je našel moje mleko za telo in se namazal. Imam pa seveda mleko za telo z bleščicami :) (je bilo v akciji, pa sem ga vzela :) ). Začelo se je kot štos, na koncu pa smo se zaradi tega skoraj skregali. Pa ne gre za to, da je bil namazan, ali da je vzel nekaj brez vprašanja. Šlo je za to, da ni in ni priznal. Seveda sta najini anteni sedaj na frekvenci laži, tako da sva morda tudi predaleč šla v strogosti in v tem, da sva zahtevala, da pove po pravici ali pa bo kazen. Mulc seveda potem pove vsaj štiri različne verzije zgodb, midva pa sva še preveč zelena, da bi opazila, kdaj naju pelje žejna čez vodo. Ker je bila že pozna ura in ker sem bila že utrujena, sem rekla, da se bomo o zadevi pogovorili zjutraj, ko bomo vsi premislili. Je šel z jokom v posteljo, ker je bil prepričan, da sedaj ne bo dobil svoje arene naslednji dan. Da sem zjutraj čula še pred uro (ki zvoni ob 5.20), ne rabim pravit. Skoraj bi mi skurilo možgane, glede na to, da so že malce skisani od te vročine. :D Priznam, sem človek, ki enostavno ne more živeti, če nečesa ne more izvedeti - recimo resnice, kaj se je pravzaprav zgodilo. Sem čisto nesrečna in potem premlevam sto in sto variant, kaj se je zgodilo, kaj se ni, kako je eden odreagiral, kako drugi... Imam pač popolno življenje in zaradi nečesa se enostavno moram sekirat :) :) :) In potem se mi je posvetilo - da tokrat nikakor ne bo možno izvedeti, kaj se je v resnici zgodilo :) To je bilo eno tako - razsvetljenje, al kako bi rekla, ker sem potem doživela še eno razsvetljenje in sem našla idealno rešitev. Sem pravi Salomon!! :) Ob zajtrku smo se namreč pogovorili - sva mu povedala, da veva, da je lagal (glede na tistih n variant zgodbe je bila to resnica), vendar pa nikoli ne bova izvedela resnice. Da sva pa mož besede - in ker sva obljubila, da bomo danes kupili areno, bomo tako tudi storili. Vendar od njega pričakujeva, da bo tudi on držal svojo obljubo in ne bo nikoli več kradel in lagal. Dogovorjeno - storjeno! Mali je moral z desnico na srcu in levico v zraku slavnostno priseči, da ne bo več kradel in lagal :) Potem smo se pobotali in to naj bi bil konec zgodbe. Jp, konec zgodbe... naj BI bil :D Ko sva ga prišla iskat v vrtec, sva namreč presenečeno ugotovila, da ima poba v rokah obesek ata smrka (tistega iz najboljšega soseda). Seveda sem začela brez razmišljanja zelo strogo in glasno in grozljivo spraševat, kaj nama je zjutraj svečano obljubil. Glede na to, da ni in ni hotel odgovoriti na moje vprašanje, sem pokleknila zraven njega, da sva se videla iz oči v oči, in zahtevala svoj odgovor. Poba je seveda moral tuliti (še jaz bi, če ne bi bila tako zelo jezna) in je samo ponavljal, da mu je N. dala smrka. Podarila! In ker smo se zjutraj pogovarjali o pravilu vrtca, da se domov ne nosi tujih igrač, in ker smo govorili o tem, da mora to povedati tistemu, ki bi mu morda kaj hotel podariti, sva oba pričakovala, da se kaj takega enostavno ne more zgoditi. Smrka sem zahtevala in ga odnesla vzogjiteljici. V tem času pa je moj krasni Bobek le prisluhnil mulcu, ki je končno povedal, da mu ni dala sošolka N., ampak pomočnica vzgojiteljice N.!! Ga je dobila v trgovini, ko jim je šla kupit sladoled. Ojej... OJEJ! ... OOOOJEEEEEEEEJ!!!! Orka dindijo, tristo kosmatih, porka flek! Sem zasrala. Hjooooo, JST sem zasrala!!! Še en drug pobič je potrdil zgodbo, tako da smo vsi vedeli, da sem ga pokronala. Ih, kaj sem pa mogla. Mulčku sem vrnila ata smrka in se globoko opravičila. Da sem bila pač presenečena, glede na dano obljubo, in sem prehitro sklepala, ne da bi ga prej poslušala. Da mi je zelo žal. Sem se posipala s pepelom... Mali je opravičilo sprejel, sva obrisala solzice, se objela in polupčkala. Da je moje opravičilo sprejel, sem se prepričala med vožnjo domov - je namreč v smehu povedal še enkrat zgodbo in me spraševal, kako sem se zmotila. Sem se mu še enkrat opravičila in mislim, da se mu je zdelo prav fino. Meni pa tudi - da sva oba videla, da nisem tako vsemogočna in pametna in oh in sploh kasna in popolna :) Čeprav pravzaprav ... če dobro premislim ... glede na tole priznanje ... bi lahko kar bila ... popolna v svoji nepopolnosti ;) hhh& nbsp; Da je mulo doma požvižgaval, pel in s štosiranjem pojedel kosilo in naju priganjal v šoping, spet ne rabim pravit :) Smo šli po dooooolgiiiiiiiiiiiiiii poti do njegove arene (na pošto, pa po Gilčkovo hrano), tako da sva res povečevala napetost :) Končno smo le prispeli v Muller in našli ta čudežni škafek. Še malce smo se razgledovali po trgovini, nakar je bil že čas, da plačamo nakupljeno. In poba izgine med policami, češ da ne bi kupili arene. Haaaa?? Ne bi kupili arene????? A R E N E??? ??? ??? NE BI???? Po tednih čakanja in sanjanja o njej??? Nič nama ni bilo jasno, zato sva se zapodila za njim. Bobek ga je našel jokajočeag med policami. Komaj sva med krokodiljimi solzami ugotovila, da je areno po nesreči potrgal. Ko sem iskala to velikansko raztrganino na pocenski robi, je nisva našla. Vsaj ne takoj. Je pa Bobek medtem že vlekel drugo areno, da jo bomo zamenjali - mislim, itak se počutim okradeno s 16,99 € za tisto tanko plastiko, ko so natlačene vse ena na drugo, da jih niti razčleniti ni bilo možno, in tanko kot papir, ki menda traja le toliko časa, da prideš iz trgovine... Pri nas je že v trgovino šlo v franže!! No, ne ravno v franže - medtem ko se je Bobek torej mučil z vakumsko zlimanimi arenami, sva tudi midva našla 3 mm raztrgano črtico čisto na robu arene, kjer se prifrkne, da lahko stoji na tleh... Pa je bila to spet šola - bo z areno delal kot v rokavicah :) Že na blagajno jo je nesel tako, kot bi bila krona od same kraljice :D Tudi v avto jo je odnesel, da smo lahko nadaljevali z nakupi :D Da je ne bo nosil v vrtec, je bilo pa že skoraj samoumevno :) :) Sledila je prva hišna preizkušnja in arena jo je prestala s čisto petko :) Predvidevam, da bo zadeva trajala morda do jeseni - če bomo seveda imeli srečo :) :) Pa tako malo je bilo treba, da je mulc spet vesel :)& nbsp; Hvala, drage moje sopevkice, za krasno darilce ob povečanju naše družine - kot vidite, smo ga delno že izkoristili :) Kupili smo torej areno (se priporočamo za turnirje :) ), našli klobuček (ki se celo lahko nosi na obe strani) in dve poletni pidžami. Sem razmišljala še o nakupu delovnih zvezkov za šolo, pa sem po nesreči pozabila bone v avtu. Predvidevam, da je bilo tako prav, bomo rajši za kaj bolj igrivega porabili ostanek :) Bodite lepoo!!! In razjahajte konja vsemogočnosti, ker vem, da tudi vi niste popolni, HA! 
:) L


Mon, 18 Jun 2012: VSE SE SVETI!!

No, takole... Tale vikend je bil posvečen samim lepim, zlatim, čistim stvarem :) Prvič, odkar imava malčka, sva ga za cel dan pustila samega. Ne čisto samega! V oskrbi, al kako bi se temu reklo :) Mulca je najprej zabavala Babi, potem pa še Teta, kasneje pa cel trop mulcev, ker je odšel s sosedovimi na praznovanje rojstnega dne. In je preživel! Midva pa tut :) Naj se pohvalim - z mojimi pevkicami smo šle malce tekmovat v sosednjo državo. Smo super pele. Potem pa šle domov. Ko pa smo prispele domov, smo dobile sms, da smo osvojile ZLAAAAAAAAAATOOOOOOO! Tako da - drage moje sotrpinke, od sedaj ni več vprašanje, kakšno kombinacijo barv bomo ubrale na odru :) Samo zlato! ;) Potem pa je seveda prišla nedelja, in ker v soboto pač nismo nič pospravljali (včasih se enostavno moramo tudi potepati), smo se zagnali v sesanje, pranje cunjic, likanje, pucanje kopalnice... In naš zlati fantek je moral pomagat :) Seveda najprej ni hotel, ampak potem je preračunal, da se mu kar splača malo potrudit in dobit kakšnega srčka (hhh, beyblade je zakon, če si ga je treba prislužit :) ). Tako je zakurblal našo ultravelikansko sesalno mašino in posesal svojo sobo. Potem se je pa še lotil bideja v kopalnici (ja, ja, sej sva mela tekmovanje, kdo bo prej - al on bide al jst wc) in sva tako z ramo ob rami, s krtačko ob krtački, drgnila do onemoglosti :) Seveda je zmagal in za nagrado dobil še... še armaturo v tušu za zdrgnit :) :) Kaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaj.... Je treba pač do konca izkoristiti človeka v elementu :) In potem, ja, sevede, sej nisva taka zadrgnjenca :) Potem sva mu skrajšala kazen igranja na računalnik, tako da se je mulo z vsem veseljem po 14 dnevih dooooooooolge muke brez igric zagnal na računalo in odšpilal igrico ali dve :) Sej ni bilo zelo dolgo, kako urico, potem smo morali namreč na piiiiiiiikniiiiik :) In je blo spet lušno. Vroče, ampak lušno. Danes sem si pa privoščila "šoping" z mojo sestrico, pa ni bil ravno pravi dan. Čeprav je izkupiček kar dober - sem dobila dvoje lanenih hlač in ene lušne pisane copatke - tokrat vse za službo, ne za nastope :D ;) Sedaj nas pa čakajo samo še lepe stvari, da skrajšajo čas ... ker nas drug teden že pričakuje Gaaaaaaardaaaaaaalaaaaaaaaaaaand!!! 
Bodite lepo in se beremo :) L


Mon, 11 Jun 2012: PRVA ZVEZDICA!!

Jp, danes sva bila spet pri zobozdravnici in mali je spet skočil na stol, mi pomahal in mežikal - predvidevam, da me je poskusil malce pomiriti :) Mulci, ne? :D Nas poznajo, čeprav si to neradi priznamo :) Kar je pa najbolj pomembno - da je končno dobil svojo prvo zvezdico!! Brez problemov. Zobozdravnica je vsakič znova presenečena, da je mali tako sproščen. Meni se pa seveda prav fino zdi :) Kuker da mam jst kej pr tem, a ne? ;)& nbsp; Sva šla pa danes spet na eno igrišče in sem presenečeno ugotovila, da se je naučil plezati po vrvi ter po vzpenjači, kjer je še pred dvema mesecema tulil, ker ni znal priti gor. Fino, ne?& nbsp; No, pa glede prejšnjega tedna - kakor koli so se laži začele, sem vesela, da so zadeve v roku enega tedna dosegle vrhunec in se sedaj počasi umirile (no, vsaj upam - držim pesti!). Sem bila pa zelooo huda, ker se je spajdašil s svojim prijateljem proti nečakinji. In to že tretjič! Glede na to, da smo preizkušali prijeme restitucije, sem jima ukazala, da se morata domisliti nečesa, s čimer bosta deklici povrnila zaupanje vanju in zgladila spor. Tudi njej sem naročila, da se morajo dogovoriti za rešitev, ki bo sprejemljiva za vse. Ampak žal sem morala potem odvihrati na pevske vaje, tako da ne vem, kako so problem rešili. Vem samo to, da sem jih videla skupaj igrati "muhce zbijat". Predvidevam, da so se že kej zmenili :) Skratkoma - sem prebrala tole kratko knjigico Restitucija - preobrazba discipline v šolah. Sem bila navdušena nad tistim delom, ki sem ga razumela :) Sem pač malce blond in dlje traja, da dojamem. Jo bom pač še nekolikokrat prebrala, pa mi bodo zadeve bolj jasne :) Sem ugotovila, da smo restitucijo že začeli uporabljati v njenih primitivnih oblikah - kadar malček polije mleko (ravno danes se je to spet zgodilo, ker je pač treba pri zajtrku ves čas govoriti in kriliti z rokami), mora pač vzeti gobico in krpo, ter zadevo pobrisati. No, pa da ne bo preveč kruto - seveda mu pomagam!! Važno je, da ve, kako se zadevo popravi. Prvič je bil seveda šokiran in ni vedel, kako bova odreagirala. Kaj sva pa mogla? Vzemi krpo in pobriši. Mulc to sedaj že obvlada :) Ali pa si v vrtcu dobro ne obriše zadnje plati - jah, kaj pa češ. Pobič se sleče, opere perilo, sebe, nato pa se obleče v čiste stvari. A je to kruto? Meni se ne zdi - tamal že čist uživa v pranju "žehte" :) Meni se pa zdi, da ga edino tako lahko pripravimo na samostojnost. Ravno danes je namreč izjavil, da bi rad živel sam. Čisto sam. Pa sem ga potem povprašala, kdo bo skrbelj zanj. Da bo sam skrbel zase, šel tja, kamor bo hotel in takrat, kadar bo hotel. Jah, kaj naj rečem - točno vem, kako se počuti, ker sem tudi sama komaj čakala, da odrastem. Sem mu pa lahko iz lastnih izkušenj povedala, da je včasih blaaazno dolgočasno biti sam, brez družine in prijateljev, s katerimi se lahko igraš, klepetaš, poješ kosilo... Sicer pa nekdo mora oprati obleke in skuhati kosilo :) Verjamem, da mu je težko. Vrabca, še meni je! Sej mu je fajn pri nas, samo to ni to. Pa sej vem, da nikoli, ampak res nikoli ne bom mogla nadomestiti njegove mame, niti Bobek ne njegovega očeta. Upam in strašansko si želim, da pa bi odnesel eno pozitivno izkušnjo o družini in kako je vsaj približno imeti "normalne" odnose. Mi je tako super, ko me mali pride zbudit s poljubom na lice :) Pa me potem prosi, da mu prižgem živ žav in ostanem pri njem. Sevede potem ene stokrat zaspim, ampak on že poskrbi, da mi pride med vsako risanko dat poljubček. Zelooo rad se namreč stiska in naju lupčka, celo sosedove poljubi, pa babi in dedija tudi... In sem danes ugotovila, da vidi, da me Bobek večkrat poljublja - v avtu mi prime ročico in jih tala, pa na hodniku me mimogrede ustavi, pa predno kam gremo, se polupčkamo... Očitno mu je to všeč :D Meni pa tudi. Naj lupčka. Naj lupčka vse, ki jih ima rad, sej je to en tak krasen način, da pokažeš nekomu svojo naklonjenost. U glavnem - pejte se mal polupčkat in uživat! 
Pa lahko noč!! :) L


Fri, 08 Jun 2012:  ALI PA ČE GA NE BI BILO...

Tega tedna, namreč. Najprej je luna svetila na vso moč, potem je Bobek kar na lepem zbolel s tisto vročino, in mali E je preživel prvo veliko krizo. No, pa jst tut z njim. Sem kar pogrešala Bobka - pa sej je sodeloval, kolikor je pač mogel. Z 39° si pač malce omejen. Čeprav je to pravzaprav enkrat zelo prav prišlo, ker enostavno ni imel več moči, da bi se razburjal in je zadevo prav stoično (v resnici ležeče) prenesel :D Po moje se je mulc po slabih treh mesecih lepo namestil v novo okolje in je počasi začel preizkušati meje. Ali pa ga je malce stisnilo, ker je njegov predragi najboljpomembni Bobek zbolel. Ali pa zato, ker je izgubil novi beyblade, ki ga je dobil, ker je prejšnjega izgubil. Cel teden je nameč domov nosil tuje stvari. Ne glede na to, da je njegova vzgojiteljica lepo povedala, da se s tujimi igračami igrajo le v vrtcu, nato pa se jih vrne lastniku. Torej - vsak dan je nekaj odtujil. Ko sva ga spraševala, kje je to dobil, se nama je gladko malo zlagal. In se nama povrhu še režal v obraz. Ta presneti mulc! Seveda sva mu naložila najhujšo kazen, kar jih je, da bi le povedal resnico. Pa pač nisva računala, da ima pobec močno voljo in bo rajši izbral kazen. Tako da ... Dragi moji, kazen se ne obnese... Samo jezni smo potem eden na drugega, med nami pa ratuje cel prepad, ne samo razpoka. Je bilo pa to najbrž potrebno, saj potem ugotoviš, da se vse, kar si kdaj vedel, zamaje do temeljev. In da nimaš pojma, kaj počneš. Potem pa malo pokličeš naokoli in dobiš kar nekaj dobrih nasvetov. Največ pa si obetam od tega, ki se začne na a... Hjoooo, spet sem pozabila to besedo! Ne, ne, ne... Ni prostitucija, ampak .... na arest me spominja tale beseda... ojoj, hhhh, prava beseda je RESTITUCIJA :D   Ampak nima veze s pravom - gre za konstruktivno reševanje problemov, ki nastajajo, kadar ljudje delamo napake. Tako da sem potem kojci naslednji dan letela v knjižnico in morila ubogi knjižničarki, da sta mi našli eno staro bukvico, od katere si obetam razsvetljenje :) Ja, ja, sej vem, da se sliši kar malo utopično, ampak kadar se počutiš tako zelo nemočnega in na totalno zgrešeni poti, pač poskušaš narediti največ, kar tisti trenutek lahko :) Skratkoma - z veseljem povem, da se je po celotedenskih borbah z neresnicami mulc spametoval :) (zahvala gre predvsem moji sestrici :)) in v četrtek prvič povedal  resnico. Potočil je še kakšno solzico, meni pa se je odvalila skala od srca. Smo se pogovorili o tem, obljubil je, da bo naslednji dan odnesel igrače v vrtec, se opravičil in jih vrnil. Obljubil je tudi, da ne bo več ničesar odtujil (nisem mogla iz svoje kože, tako da sem ga vseeno tako včeraj kot danes pretipala, ko sva odhajala iz vrtca) ter odplačal laž tako, da bo jutri posesal svojo sobico in pobrisal prah. Ja, ja, sej vem, kaj si mislite - ampak oprostite, mulc je dovolj star, da začne prevzemati svoj delež gospodinjskih opravil. A mislite, da še kje blizu raste kakšna punčka, ki komaj čaka, da bo dobila moža, ki ne bo vedel niti tega, da obleke ne rastejo v omari in ob kuhanju kosila ne umažeš nobene posode? Nema!! Moja mamica nas čisto preveč razvaja. Od nekdaj! Sej ni čudno, da se potem izogibamo vsakemu delu, če se le da... Kot recimo: bom kar pustila smeti, sej bodo začele Bobka motit, pa jih bo odnesel... Al pa: hjooo, če bom dlje spala, se mi bo mudilo, pa bo Bobek pospravil posteljo :) In še najhujša: cucelj ponoči mjavka, da ga lulat/kakat, pa se potuhneš pod odejo in glasno smrčiš ... ker res ne slišiš cucka :) Čeprav veš, da možicelj ve, da te muči nespečnost :D& nbsp; Sicer je pa tako - slab začetek, dober konec :D Ker je mulo ostal cel teden brez pravljic, se imava zvečer vsaj čas pogovarjat. In tako je na plano prišlo včeraj zvečer, da je en fantek najbolj popularen v njihovi skupini, ker ima toooooliko beyblade-ov. Mi je dalo misliti. Poba jih je cel teden kradel, ker jih sam pač ni več imel. Tako sem se danes odločila - no, direktorica me je prislilila, kot vedno ;), da mulca odpeljem prej iz vrtca direktno v trgovino po dve vrtavki in naredimo konec temu gromozanskemu hrepenenju po... po igračah... po pozornosti vrstnikov... al kaj jaz vem česa še, da je bilo treba krast. Otrok je bil potem tako zadovoljen in srečen, da je zvečer brez problemov šel v posteljo in se smejal in govoril in govoril (same traparija, kakopak), da sem ga komaj umirila. Je pa potem priznal, da nima več nobenega prijatelja... Predvidevam, da zato, ker je kradel. Hja, tudi s tem se bo potrebno še spopasti. Bom v ponedeljek še malce vzgojiteljico povprašala za nasvet. Sem prepričana, da bo stresla iz rokava kakšen trik, ki bo deloval.& nbsp; Drugače pa  - juhu, še tri tedne do Gaaaaaaaaaardaaaaaaaaaalaaaaaaaandaaaaaaaaaaaa 
Lep vikend! :) L


Mon, 04 Jun 2012: PRAVILA IGRE

Huh, je že junij! Kaj vse smo počeli te dni? Bobek se je domislil, da bi začeli deliti črne pike in rdeče srčke ob koncu dneva. Ob petkih se pregleda in rezultat mora biti tak: 4 srčki pomenijo drobno darilce (no, za začetek ni bilo ravno drobno - "potrebna" je bila namreč še druga konzolica za računalniške igrice, če se slučajno igrata dva), 4 črne pike pa kazen - načeloma je to odteg računalniških igric v nedeljo po kosilu. Pa nekako ugotavljam, da moramo najprej postaviti jasna pravila: 
1. Gilčka se ne tepe - pravzaprav se na splošno ne obnašamo nasilno 
2. Pri kosilu lepo sedimo za mizo (obe nogi bingljata dol, glava se ne podpira, krožnika ne objemamo) in držimo pribor kulturno, ne kot razbojniki :) 
3. Ne loputamo z vrati 
4. Do ljudi se vedemo spoštljivo 
Tako nekako smo si zamislili. Po moje bomo spisku vedno še kaj dodajali :) No, kar sem hotela napisati, je bilo to, da smo se kar na enkrat znašli v bitki za srčke :) Ki je trajala celo kar nekaj dni! To pomeni, da je, ko je pojedel kosilo, po hitrem postopku začel odnašati krožnike, kozarce, pribor in pogrinjke :) Medtem, ko smo ostali seveda še kar jedli :D Faca, ne? Da ga je pa prva črna pika totalno vrgla iz tira, tudi ne rabim pravit. Ne vem - vsak dan bolj se mi zdi, da nimam pojma, kaj delam... Imamo se krasno - gledamo skupaj filme (imeli smo celo kekčejado, tako zelo je navdušen nad Kekcem) in risanke, stiska se k nama in naju lupčka, se mi zdi, da je srečen kot radio. Potem pa pride sobota, ko pokliče Nonica, pa pride nedelja, ko pokliče Mamica, pa Tati, in... in... in vse se spremeni. Kot da je to čisto drugi otrok. Se mi zdi, da potem črne pike kar letijo, solze tečejo v potokih in kar ni in ni dovolj robčkov za vse tiste smrkeljne. Potem ti pa tvoji "hišni" malce postavijo ogledalo, zbereš se (ker tebe vsi ti klici tudi vržejo iz tira, vsekakor) in ugotoviš, da otrok enostavno ne more komunicirati s svojimi, ker ne ve, kaj naj jim reče. Da se ima super? Da nas ima rad, kot da smo njegovi? Da ga peljemo na igrišče? Na bazen? V živalski vrt? K prijateljem? Da hoče, da bi to pravzaprav oni delali zanj in z njim? In potem je revež ves čas telefonskega pogovora tiho, odgovarja z da ali ne, predvsem pa komaj čaka, da se klici zaključijo. Kaj res nihče od nas ne razume, kako mu je?? Prejšnji vikend nas je obiskala Nonica. Po eni strani jo je komaj dočakal. Potem pa sploh ni vedel, kaj naj bi počel z njo. Pa še zbolel je, revež. Ampak je hitro minilo. Malo vročine zvečer, potem je bil pa že super.; Drugače pa smo bili na prvih govorilnih urah, ki so bile žal tudi zadnje v letošnjem letu, oziroma sploh v vrtcu. Smo pokramljali - ima res super vzgojiteljico. Ona si pa bolj redno zapisuje napredek otrok :) Kako zelo plašen je bil od začetka. Da pa je zelo bister - obvlada že abecedno tombolo, igral je že zajčka, ki si je zlomil nogo, tako da vedno več tudi govori. Navadili smo se ga kar sproti popraviti, kako se kaj reče - največ problemov ima s presežniki. Obožuje pa tudi številke. Zadnjič mi je bil tako hecen, ko me je spraševal, kaj delajo v glasbeni šoli. Da on bi šel pa v glasbeno šolo. Ja, pa na nogomet tudi. In seveda na plesne vaje. Enega prejšnjih petkov je blazno užival na plesni predstavi, ki jo je priredilo lokalno plesno društvo. Kljub temu, da je kašljal, je hotel videti vse otroke, kako plešejo in zganjajo norčije na odru. Čisto je bil navdušen! Tako da sedaj planiramo, da bo jeseni kar veliko interesnih dejavnosti. Jaz se sicer nagibam, da bi ga morda res vpisali h gimnastiki - se mi zdi, da je zeloooo športen tip. Da bi s tem pridobil koordinacijo vseh delov telesa, ne samo nog :) Če pa ne, bo pač nogomet obveljal. Šport vsekakor bo. Ker se je treba znoret - si sploh ne predstavljam, kako bo pozimi, ko ne bomo ravno s kolesom ali skirojem okoli noreli... Potem pa še plesne, on bi seveda tudi glasbeno šolo... Kaj pa šolske obveznosti? Jih je veliko?& nbsp; Danes pa sva se morala z malčkom odstraniti od doma - moj možiček je namreč zbolel. Že včeraj zvečer je bil nekam čudno rdeč v glavo, danes pa, ko sva se končno vrnila s pobičem domov, pove, da ima celih 40°. Še dobro, da sva na najinem potepu zaokrožila še v lekarno. Obiskala sva še igrišče, kjer sva s sestrično pripravili presenečenje - mulca nista vedela, da se bosta videla. Mislim - od daleč, ko sta se zagledala, sta kričala ime drug drugega. A se mogoče nista v vrtcu videla? :) Potem sva pa zavila še v knjižnico - tja tudi kar rad zahaja, ne glede na to, da sva pravzaprav samo zabijala čas :) Ojoooooj, skoraj bi pozabila!! Včeraj zvečer nama je prvič NA SVOJO ŽELJO prebral pravljico (Zverjašček, pa še v rimah je napisana)!! Sva bila tako zelo ponosna, kot da bi priplezal na Everest :D No, naj povem, da ima pač manjše probleme z izražanjem. Težko govori. Predvidevam, da se niso prej preveč ukvarjali s tem, saj je njegov besedni zaklad omejen, česar se tudi zaveda. Zato pa mi ves čas teži, da naj ga naučim brati, da vsi otroci v vrtcu že berejo. Pa to ni res. Samo sedaj ne vem, ali je to tista njegova trma, da mora vedno zmagati, ali pa morda le želi pripadati skupini in odpraviti to svojo pomanjkljivost. Sem zadnjič kupila od Educe škatlo ČRKOVANJE - so risbice in spodaj je napisana beseda. Npr. narisano je drevo, spodaj pa s tiskanimi črkami piše drevo in te črke se odstranijo. Je že v nedeljo sestavljal tiste ta kratke besede (miš, luč, vaza...), ta težke pa še ne. Mislim, da bova začela najprej z dvočrkovnimi besedami, da se navadi na glasove, pa potem z besedami iz treh črk. Če mi bo seveda še težil. Kaj pa bo sicer počel v šoli? Se dolgočasil? :) Smo bili pa ta vikend lepo doma za spremembo in se posvetili pospravljanju :) Končno sva pregledala in uredila njegove igrače. Pa potem izjavi, ko vidi smeti na stopnišču: "hej, a ti nisem rekel, da tegale ne dat v smeti??" Mislim, kaj sem pa mogla - navodila od Kinder jajčk pa res ne bomo shranjevali? Tako kot recimo pomfrit, ki smo ga našli? Glede na to, da še nismo bili v McDonaldsu, predvidevam, da ga je prinesel s sabo. Pa recimo, da je bil star LE tri mesece (je že dva meseca in pol pri nas :) Sem se pa vprašala, kako to, da ni splesnel. Samo malo se je posušil...& nbsp; Kako pa vi postavljate pravila svojim otrokom? Se jih potem tudi dosledno držite, ali pa ste bolj podobni meni, in samo grozite? :) Lep večer vam želim, grem malce možička pocrkljat in prebrat novo knjigico. Jutri zjutraj moram namreč sama peljat Gilčkatorja na sprehod, kupiti kruh, zbuditi mulca, pripraviti zajtrk, dostaviti "paket" v vrtec in sebe v službo... Če me bo slučajno kdo srečal že sredi belega dneva na cesti, pomeni, da sem že zelo nervozno pozna in me ni pametno ogovarjat :) 
:) L


Thu, 24 May 2012: KADAR JE POTRPEŽLJIVOST NA PREIZKUŠNJI...

Vsak mesec imamo rejniki srečanje - da malo poklepetamo, da kaj novega izvemo, se kaj naučimo... Jaz se veliiiiiiiiiiiiiko učim. Je res super, da imaš eno tako podporno skupino, kjer lahko vprašaš, kar ti pride na pamet, poveš, kar misliš in kar doživljaš... Brez take podpore enostavno ne gre, ker so to ljudje, ki so v enaki situaciji, z enakimi problemi. In pa brez prijateljev. Ki te znajo potolažit. Da nisi tako slab starš. Da je čisto normalno, da pridejo dnevi, ko se ti zdi, da nimaš niti ene celice v telesu, ki bi bila sposobna biti dober starš. Okej, res, da sva padla v to kar tako na en dva tri, iz danes na jutri, ampak vseeno sem bila prepričana, da bom zadeve bolj obvladovala. Ampak, roko na srce, šele sedaj razumem, da pride otrok s "prtljago" v našo družino. To pomeni, da se dejansko srečuješ z njegovo matično družino oz. njegovimi družinskimi člani. Moram priznat, da mi je težko ostati korektna v primerih, ko bi koga najraje kar okoli kepe... Ko se obnašajo do tebe, kot da si varuška njihovega otroka in moraš delati tako, pa tako. Khm? Kako prosim? Moram se naučit postavit zase. Ta nonšalantnost in brezskrbnost mi gresta res na živce. Ne, lažem - najbolj mi gredo na živce prazne obljube, kot so - ja, ja, bom prišel, ti bom prinesel vse igrice, ki jih imaš doma na računalniku, bova kam šla, kaj počela.... In potem ti mali pripelje, da je bilo dogovorjeno takrat na tistem sestanku, da ga bo starš lahko prišel obiskat (mislim, kot da jaz osebno ne dovolim, da pride). In srce me boli, da bo to upanje v tem dečku enkrat izginilo, da ga bo to sesulo. Ko bo spoznal pravo podobo svojega starša. Vrabca, še meni je bilo grozno, ko sem ugledala svoje prave starše v luči resnice. Da v resnici nista moja SUPERMAMI in SUPEROČI, ki sta najboljša, najlepša, najpametnejša, najpravičnejša in me imata najbolj rada (no, čeprav danes spet mislim, da sta ;)). Drugače sem pa že čisto zmešana od tega vremena - v službi me zebe, če nimam jopice (prosim lepo, danes sem oblekla puli in povrhu še jopico z dolgmi rokavi :)), potem sem pa stopila malce ven na zrak, bi me pa kmalu zadušilo od vlage.  Pa spet oblečem kratke rokave, pa potem prinorijo oblaki, veter začne majat veje, in smo spet tam - me zebe! Kaj za engra vrabca se dogaja??? In potem še ne vem, kaj bi oblekla mulcu in kaj bi z njim počela. Včeraj smo se igrali skrivalnice z dežjem :) To pomeni, da smo šli ven, ker je sijalo sonce, zajahali kolešček, se zapodili po dvorišču, začeli risati puščice za kolesarsko stezo, pa je začel padati dež in jih je poskušal izbrisati. Smo tekli pod balkon in se smejali kot nori :) Potem je ponehalo, smo skakali po lužah, znova risali start, cilj in vmes puščice, sta se mulčka podila gor in dol, pa kdo je hitrejši, pa je spet zmagal dež. Ampak se kar nismo dali - smo spet počakali in še predno se je zadnja kapljica dotaknila tal, znova risali črte. Tokrat za muhce zbijat! Se spomnite? Muhce zbijat!! To je bila ena boljših iger. Tamal je bil čisto navdušen!! In spet je začel padati dež... Smo se odločili, da je čas za večerjo, še prej pa en topel tuš :) Seveda nas je zjutraj bolelo grlo, kaj nas ne bo :) Ampak muhce smo se pa le naučili zbijat :) Danes pa smo šli na obisk k prijateljem. Kakoooooooooo težkooooooooooo se je odpravit od doma. Pa čeeeevljeeeee obut. Ne, ne, ne, noga ne greeeeeee noteeeeer!!! Jaz res upam, da je samo vreme, ker tako sitnarjenje se pa res vleče že cel teden. Na koncu nam je le uspelo. Oba dečka (psino smo tokrat zaradi prevelikega števila otrok pustili doma) sta težila, da gremo, ampak samo za eno urco. Da so se potem na obisku strašno zabavali, ne rabim pravit. Domov smo prišli malo pred pol deveto zvečer... A ni to fino? Pa še bomo šli. Je bolj lušno v družbi kot doma :D :D :D 
Lahko nooooooč! :) L


Tue, 22 May 2012: ODRASEL : : OTROK ali OTROK : : ODRASEL

Hja, okej. Maša ima prav. Ne glede na to, kako trapasto se obnašajo otroci, pač ne moreš odreagirati tako kot otrok. :) Moram priznat, da mi je to zeloooo težko. Da namreč v prepiranju ne zavzameš pozicijo močnejšega otroka, ampak da brzdaš svojo "nadmoč" in odreagiraš kot odrasla oseba. Absolutno je najlažje v besnenju pokazati svojo moč, se dreti nazaj na mulca, kot se on dere nate, cepetati z nogami (pa ne za šalo :D), lajati in hrumeti, ker... ker se spremeniš v otroka. To pa enostavno nima učinka. Sicer se res za čisto drobcen trenutek počutiš bolje, ampak to samo zato, da se lahko že naslednjega počutiš še bolj usrano. Sva pač razvajena. Navajena vsega udobja, prostega odločanja o tem, kaj bova počela, kam se bova dala... In potem pride frocek. Je čisto vseeno ali je tvoj ali kakšen drug - enostavno pride do tega, da nisi več sam sebi namen. Sem prebrala veliko knjig na temo vzgoje otrok, o tem vem praktično vse - ampak na papirju. Kaj dejansko narediti v določenem trenutku, mi je pa čisto nepojmljivo. Vse tiste popisane strani tako rekoč niso vredne počenega groša, če jih ne znam vpeljati v lastno življenje in reševati z njimi probleme. No, pa recimo, da sva se začela počasi zavedati, da sva midva odrasla v odnosu do otroka in da enostavno nikamor ne pridemo, če zrcaliva njegovo obnašanje (morda pa on zrcali najino? ;) ) Tako sedaj prakticirava raznorazne "kazni" za neposlušnost. Ker neposlušnost je prišla. Pa saj smo vedeli, da bo - takoj, ko se bo počutil dovolj varnega pri naju. Pravzaprav sem kar ponosna, ker je tako - se mi zdi to kot eno priznanje, da smo dobro začeli :) Torej - kazni.... Enega pametnih nasvetov mi je dal moj Švoger - jabolko spora enostavno brez besed odstraniš. Najprej pa seveda opozoriš (E, nehaj se guncati na stolu, ker ...; E, če se boš guncal kljub mojemu opozorilu, bom stol odnesla; hop, Cefizelj, stolčka ni več...). Brez povzdigovanja glasu. Če mi je to še tako šlo na živce pri drugih mamicah, da so imele navado vpitja na svoje otroke, se posipam s pepelom. Tako kričave babe kot sem jaz, pa ne vem no... Grem sama sebi na živce, kaj ne bom šla potem pobecu :) In sedaj treniram potrpežljivost. Čeprav me včasih še vedno najde nepripravljeno (recimo ob 6. uri zjutraj :) ) To bo potrebno še ponavljati :) Drug pameten nasvet mi je dal sodelavec - če je kazen, da mora v svojo sobico razmislit o svojih dejanjih in se nato opravičiti, noben jok in stok ne pomaga. Če pride ven in se cmeri (ker pač v sobici ni nikogar, ki bi ga poslušal), se ga BREZ BESED odnese nazaj. Je srce parajoče, vendar zaleže. Sva z Bobkom to sprobala ta vikend in sedela pred vrati in skoraj tudi midva jokala zraven, ampak kar se mora, ne sme biti težko. (Čisto potiho priznam, da nama je bilo zelooo težko). Ampak mislim, da je mali dojel, da misliva resno. Najraje pa uporabljam naštevanje - 1, 2, 3, zvečer pravljic ni! Deluje!! Sem vesela kot radio, da sem slišala ta štos :) Čeprav je bilo na začetku samo 1, 2 in 3, pa je mulc vseeno moral sprobat, kaj se zgodi, če pride do tri :) Od začetka namreč tudi jaz nisem vedela, kaj ji sledi :D :D :D Uuuuu, pa skoraj bi pozabila. Danes smo imeli zdravniški sistematski pregled. Pobič se je odlično odrezal! So namreč ugotovili, da bi ga bilo potrebno cepiti, in to kar danes, pa da bi imeli še kri in vodo. Juhu - a niso mogli to prej povedat, predno je šel na stranišče? Ampak, kot sem že rekla, naš mali E je SuperE - zanj ni nobenih ovir :) Je bila pa zdravnica čisto netaktična. In ker nimam prakse, tudi meni ni na pamet prišlo, da bi ji rekla,  naj me ne sprašuje o E-jevi zgodbi v njegovi prisotnosti. E bo že sam povedal svojo zgodbo ko in če bo pripravljen. Sicer jo pa po moje tako ali tako vsak drugače vidi in dojema. Želim samo, da jo bo z leti sam pravilno predelal in ugotovil, da on sam ni ničesar kriv. Ok, predno grem, še čisto pravi dnevnik :) Prejšnjo sredo je bil prvič sam na obisku pri Taščici in Tastu - imel se je enkratno. Razmišlja že, da bi šel tja na počitnice. (Midva pa - juhuhuuuu, komaj čakava ;) ) V četrtek so šli z vrtcem na ogled Kekčeve dežele - kakšno navdušenje!! Še dva dni je prosil, če bomo šli tudi mi z avtobusom v Kekčevo deželo. A se tja sploh da, če je samo družina? Moram preverit na netu... V petek smo pa obiskali bližnji živalski vrt. Videli smo kengeruja, štorklji, emuja, race, žvižgajočega krokarja, kup različnih papig, kozice in ponije, sovico, purana, in še in še. Pa še sonček je bil :) Mogoče bomo šli še kdaj. V soboto je šel mali E na obisk k mamici in cel dan žural na bazenu :) Še dobro, ker so nam po hiši hodili delavci in montirali ograje na balkone. V nedeljo pa smo ležali kot kravice - samo premikali smo se: malo na plaži, malo na travi, malo na kavču; tamal ima namreč po kosilu ob nedeljah računalniške igrice... Si pač morava ob nedeljah z možičkom privoščit malo počitka :) Zdej se mi pa že mudi. 
Bodite lepo! :) L


Fri, 18 May 2012: ZOBNE MIŠKE, LEGO KOCKA in UČITELJ PLESA

Od 1. maja se je zgodilo že milijon stvari :) Ampak ker sem bila zabubljena v lastna razmišljanja, je sedaj pa vendarle skrajni čas, da spet kaj napišem :) 1. maj je bil en tak čaroben dan - našemu malčku je izpadel prvi zob!! In spodobi se, da se ga skrije pod blazino, da bo zobna miška kaj prinesla :) In naša zobna miška je očitno našla luknjo v hiši in prišla do našega fantiča in mu prinasla cel kovanec! Navdušenje je bilo seveda silno, tako da je bilo potrebno čez en teden spuliti še drugi zob, da bo miška spet kaj prinesla :) Ja, prav ste prebrali - potrebno je bilo pomagati še drugemu zobku, da se je ločil od svojega lastnika. Ker en evro je pa le en evro! Hjuuu, in koliko zobkov še je v ustih!! Je treba hitro prodat :) In potem se vprašam - a je prav, da malega "nategujemo"? Zobne miške.. pa ja... In zdej imamo še hujši problem - otrok bi rad prodal svoje dele! Sej se smejim, ko tole pišem, ampak hkrati tudi odkimavam z glavo. Kaj vse še staršem pade na pamet?? :) Drugače je pa že dvakrat obiskal zobozdravnico in z velikanskim ponosom objavljam, da je naš pobec strumno odkorakal do stola, se počil gor, odprl usta na stežaj in bil sam nase tako ponosen, da bi skorajda počil :) In priznam, tudi jaz sem se skoraj razpočila :) pa čeprav je to "samo" zobar. Še posebej, ker naju je zobozdravnica pohvalila. A kaj je bilo z Lego kocko? Ta packa nam je vsem pokvarila cel dan in še polovico naslednjega! Kriv je pa seveda naša psina Gilček. Enkrat sredi noči je namreč odtaval v otroško sobo in privlekel ven Lego kocko, jo odložil sredi hodnika in odšel spat. Zjutraj pa je Bobek nagazil nanjo z boso nožico in zagnal cel vik in krik. (sej predvidevam, da je bila tudi luna kaj kriva, ker smo bili tisti dan potem vsi tečiki) Ko je zbudil našega poba, sta več ali manj oba malce lajala en na drugega - prvi je težil, da se mora drugi oblečt, drugi je težil, da se ne more oblečt... In ker je bila pač kocka kriva, ni noben od njiju popustil. Tako je odšel Gilček na jutranji sprehod samo Z ENIM od mojih fantov. Drugi je namreč ostal doma in se kujal. Ne, kujal ni prava beseda. Cmeril se je do amena celih 26 minut, dokler nista Gil in Bobek prišla domov. Da je zbudil celo bajto ljudi, res ne rabim pisat (se pač prvi zbujamo malce pred šesto uro). Ampak kar je bilo meni najbolj fascinantno je to, da se je mali drl, hkrati pa je brcal teniško žogico po stanovanju, ker mu je bilo dolgočasno samemu tulit. Jaz sem ga namreč na začetku še poskušala pomirit in pocrkljat, nato pa sem mu rekla, da se moram it zrihtat v kopalnico. Čez čas sem obupala (pa tudi čas me je priganjal) in sem ga tako pustila samega v dnevni sobi. Nakar uletim k njemu, že pošteno penasta, ker že 20 minut tuli IN SE HKRATI igra z žogico (šele sedaj razumem besedico izsiljevanje - česa takega namreč pred prihodom otročka še nisem doživela), mali pa me sploh ne opazi. Seveda me v trenutku zagleda, brcne žogico pod kavč in se začne še bolj dret. Solzice? Ne, mah kje pa. Niti ene!! Sem se začela smejat, ker mi je bilo vse skupaj že hecno. No, takrat sta pa tudi pes in mož prišla domov. Seveda razmišljam, kaj narediti v takih trenutkih. Da je mali sposoben pol ure predirljivega, srceparajočega dretja, brez solzic, da ne bo pomote, ostanem brez idej. Ga zaprem v sobo in ignoriram toliko časa, dokler ga ne mine? Drugače pa se imamo kar fino. Za prvomajske smo malce letali po Sloveniji, obiskovali prijatelje in uživali v lepih sončnih dnevih. Sončne dneve še kako pogrešamo, ker pri predšolskih fantičih je pač tako, da imajo neizmerne zaloge energije, ki jo je treba pokurit, drugače konča v glavah staršev :D Moj možiček je tako v deževnih dneh uvedel ure plesa. Večinoma je to Maček Muri ali pa neka različica afriške otroške pesmice. Tisti, ki naju ne poznate, se vam ideja, vsaj tako predvidevam, zdi super. Ostali pa veste, da ima moj možek eno manjšo pomanjkljivost. Ne zna namreč plesat :) Sej vem, da idealnega človeka ni, tako da mu oprostim to mano (še dobro, da ima vsaj to, ker drugače bi jaz poleg njega izgledala kot prava zategnjena ženička :D ) Pravzaprav se je ta pomanjkljivost izkazala za pravo pravcato posebnost, saj nas vedno vse spravi v smeh. Vsi trije namreč, z otroškim radiem na ušesu (so 80's), poplesujejo po kuhinji in dnevni sobi, prepevajo in se pačijo. Ja, tudi pes. On še prav z veseljem skače na enega ali pa kar na oba plešoča. Tudi film smo že posneli :) In tako sva se z možičkom danes prav narežala, ko je izjavil:" pa Lubik, sej veš kako gre .... tisti, ki ne zna, uči!" :D :D :D (se v njegovem imenu opravičujem vsem sorodnikom in prijateljem - tej so iz zgornje trditve izvzeti)
Bodite lepo! :) L


Sat, 28 Apr 2012: REJNIŠTVO - kaj, kako, zakaj...

Mnogi naju sprašujejo, zakaj sva se odločila za rejništvo. Kratek odgovor bi bil menda nekako tako, da sva želela nekomu pomagati. Ene sončne septembrske sobote sva namreč pospravljala stanovanje in imela kot vedno prižgan radio. Na Valu 202 so predvajali oddajo o rejništvu in v enem od intervjujev je socialna delavka rekla, da je v Sloveniji veliko mladih parov brez otrok, ki so izobraženi, poklicno zelo uspešni, imajo svoje hobije, potujejo, hkrati pa se sploh ne zavedajo, da obstajajo otroci, ki potrebujejo njihovo pomoč. In s tem je zasadila seme, ki je povzročilo najprej majceno razpokico v najinem idealnem svetu, nato pa je zraslo v velikansko željo, da pomagava. Da pa zadeva ne bi bila tako zelo kičasta, je seveda seme moralo pasti na plodna tla, da se je lahko tako razvilo :) Gre namreč za to, da nimava svojih lastnih otrok. Predvidevam, no, skoraj prepričana sem da zato, ker sva enostavno preveč razvajena. Sčasoma pa v človeku vendarle zraste čisto majcena želja, da bi imel otroke. Dosti časa sem to željo zanikala, govorila možičku, da se sploh ne zaveda, kako korenito se življenje spremeni... Tako sva se na koncu odločila, da bova pomagala kakšnemu otročku, ki bo najverjetneje pomagal tudi nama premagati najine strahove :) in dokazal, da pa res ni tak bav bav imeti otroka :) Seveda je pa to šok - kar naenkrat postaviti nekoga drugega na prvo mesto. In kakor je nekomu čisto normalno, da otroci zlezejo pod kožo, nama to ni. Potrebno je veliko potrpežljivosti, štetja do deset in še malo, razmišljanja o reakcijah (kar je meni osebno zeloooo težko - seveda je najlažje izbruhniti, še sprašujete? :) ) In četudi se čudno sliši - še se vprašava, kaj nama je bilo tega treba :) Ampak potem mali pove kakšen štos, se nasmeje iz srca, pa sva že pečena :) Tako kot vsi ostali "tapravi" starši. Sej bova tudi midva po moje kmalu "padla not" :) Se pa rejništvo seveda razlikuje od pravega starševstva, saj imajo rejenčki še vedno tudi svoje starše. In v kakšnih sitaucijah rejniki kaj hitro pozabimo bistvo rejništva - da je otroček le začasno pri nas in da bo moral k svojim staršem... Hudo je, ko te otroček prosi, da bi ostal pri tebi... Kako dopovedati, da mora k domačim? Sem ugotovila, da bo potrebno celotno strategijo dobro zdefinirati in jo imeti v mislih vsak trenutek, da se človek ne spozabi. Otročka je potrebno naučiti preživeti. Ne samo v njegovi lastni družini ampak tudi v svetu. No, če je slučajno koga zanimalo :) Sedaj pa šibam ven, na sonce, so prišli obiski! 
Živel 1. maj!! :) L


Wed, 11 Apr 2012: POPRAZNIČNO ...

Družinska tradicija je tisto, kar prinesemo v svojo družino od svojih staršev in jo nadaljujemo z našimi potomci... Gre torej za to, da ustvarjamo družinske trenutke, ki jih potem spletamo v kito življenja, da nam pomaga ob hudih urah in nas drži nad vodo, pa tudi takrat, ko lahko gledamo svoje odrasle otroke in si mislimo, da smo enostavno - srečni. Kratko malo srečni, ker imamo družino, ki nam vedno stoji ob strani, nam svetuje in osvetljuje naše življenje. Kaj nas ne razumejo domači bolje, kot mi včasih razumemo sebe? Vse to si želim tudi za našega malega sončka - da bi lahko imel svoje tradicije, da bi lahko imel svoje otroke, da bi lahko zaživel in zadihal s polnimi pljuči, totalno neobremenjeno. Seveda so naju svarili, da stvari ne bodo enostavne, da bodo prišle hude ure, da bo potrebno veliko potrpežljivosti, pozitivnih misli... Da si bova morala vzeti tudi čas zase, ne glede na vse. Še dobro, da imava ogromno podpore, da naju že v začetku ne bi spodneslo. Še posebej, kadar pridejo trenutki, ko podvomiš vase, v svojo moč, ko si utrujen, ko moraš narediti še to in ono, ko padeš v tebi tujo rutino, ko ni časa, ker enostavno še nimaš dovolj izkušenj... Zgodi se, da bi najraje legel na tla in tulil ali pa cepetal od nemoči. Ker so enostavno spomini in potrebe še popolnoma sveže, saj si še pred nekaj tedni živel kot kralj na Betajnovi :) Dobesedno! Seveda, da si misliva - kaj nama je bilo? Se nama je malce skisalo? :) Še dobro, da se lahko odkrito pogovarjava. Midva in z domačimi. Me je malo presenetilo, da so dvomi že prišli, po drugi strani pa me preseneča, da sva pravzaprav kar dolgo zdržala tempo, predno nama je začelo primanjkovati sape :) Potem sva pa včeraj zvečer padla v debato (namesto, da bi zaspala - predvidevam, da sva bila že preveč utrujena :) ) in se do solz narežala vsem novim trikom, ki jih pripelje domov iz vrtca - od njegovega "niti ne" do najnovejše modne muhe - soooorčiiiiiii, pa do tega, da je ugotovil, kako delujejo kompromisi - sem pospravil posteljo, pa pomagal bom pri kosilu... in si zaslužil igrice na računalniku? Tale naša lisica zvitorepka :) In potem te še pokliče ljubkovalno, da se ja ves topiš od sreče! A sem že povedala, da je zvit? :D In potem ugotoviš, da imaš zlatega fantka, in so na hitro pozabljene vse solzice togote. Nato pa reče, da bo SAM pospravil posteljo, tebe pa kar na rit vrže :) Ker opravljeno delo ne uporabi za nakup ur na računalniku, ampak zato, ker je posteljo pač potrebno pospraviti. Lepo, ne? No, pa sej ga nisva naganjala - videl naju je, da tudi midva vsako jutro pospraviva posteljo. Zgledi pač vlečejo, kajne? :D Ja, ja, sej vsi veste, da nisva ravno nagnjena k pospravljanju :) V to naju je pač prisilil Gilček, ker je vedno blazno rad užival v zakopavanju svojih zakladkov pod kovtre, hahaha! Zdej te možnosti več ni, ker je pregrinjalo tako veliko, da lahko zleze samo še pod posteljo :) Pa tudi priboljškov, ki bi ostajali za kasneje, mu več ne dajeva :D Danes sem se pogovarjala s sodelavcem, kako mulce motivirati za razno razna dela. Je kar težka naloga, še posebej, ker sem pristaš tega, da razne nalepke oz. "kupončki" pripeljejo do tega, da tamali mislijo, da morajo dobiti za vsako opravljeno stvar nagrado. A ni dokončano delo samo po sebi nagrada? Se držim navade, da morajo pomagati, kot pijanec plota :) "Pridi, pripravi pogrinjke, krožnike in žlice, bomo večerjali (ali pa kosili)" In odgovor - hjooo, zakaj pa moram vse saaaaaaaaaaaam??? No... A večerja, ki jo kuham, se tudi sama kuha? :D Potem pa komaj čakam, da bi lahko enkrat rekla - vse sam? Ojej, a si že plačal vse račune namesto naju? Si šel tudi v trgovino po kruh? Pa tudi cunje opral, dal sušit in zlikal? OOooo, ti si pa vrhunski!! Kako sem vesela, da si prišel k nam!!! Taaaaaakiih pridnih fantkov pa res ne delajo več ;) :D Smehljam se :) Ja, res nama prinaša srečo, četudi je kakšen dan tak, da bi ga kar preskočili :) Sicer sem pa prepričana, da se vsi starši tako počutijo :) Pa njihovi pamži niso niti pol tako pridni, kot je naš :D


Wed, 04 Apr 2012: VČASIH ...

Ko že mislim, da se je začetniška evforija skupnega družinskega življenja zaključila in smo končno pokazali svoj pravi obraz, vedno znova ugotovim, da te otroci tako ali drugače presenečajo ... :) Tole plavanje v vrtcu je vsak dan bolj utrujajoče - danes zjutraj sva ga komaj spravila iz postelje, saj je zvečer že takooo utrujen, da ne more niti zaspat. Ali naj mu dovolimo popoldansko spanje? Bomo potem s tem popolnoma porušili dnevni red in bo šel še kasneje spat in zjutraj še težje vstal? No, ker sem pristaš tega, da je potrebno potrpeti tistih nekaj trenutkov, ko je najhuje, in otroka z nečim zamotiti, smo se danes s kolesom odpravili v knjižnico (potrebovali smo dobrih 40 minut v eno smer) in se je zelo dobro obneslo. Vse dokler nismo prispeli tja in je klicala Nonica (srede in nedelje so rezervirane za klice, če ga kdo želi poklicati). Seveda je bil zelo navdušen nad klicem, nakar ji je hotel dopovedati, kje smo doma, in da naj Nonici razložim, da bo prišla in se bosta šla vozit s čolnom. Nekako si ni dal dopovedati, da Nonica ne more prit (sicer pa mi je bilo kristalno jasno, da mu med klicem ne bom mogla ničesar dopovedati). Tako sem ga prosila, da počasi zaključita, ker smo stali pred knjižnico že kakšnih deset minut. Potem sva vrnila knjige in se spravila v en kotiček na vreči in sem mu poskušala razložiti, da bo Nonica šele poleti lahko prišla k nam. In veste, kaj je odgovoril? Da bo Nonica do poletja že umrla in ne bo mogla prit! Da on to ve! Nekako sem mu uspela dopovedati, da temu ni tako (no, vsaj upam, da se Nonica ne bo spomnila kaj takega :) ), nato pa si je potem obrisal solzice in že je bil v akciji. Te nenadne spremembe me vedno znova presenetijo ... Mi je pa ostal en tak neprijeten občutek, da mali E misli, da je tukaj samo na počitnicah, ker so se pač odrasli tako izmislili, in komaj čaka, da se vrne k Nonici - po možnosti čim prej. Da bo ta čas pa dodobra izkoristil... Ne vem... Nisem dovolj pametna. Sva pa ugotovila z Bobkom, da mali E zelo rad izsiljuje z jokom - za vsako stvar, ki se mu je ne da narediti, se začne cmihat. Mami me že čudno gleda, ker zadevo enostavno prezreva oz. v "hujših" primerih začnem cmerit nazaj - to še največkrat vžge, saj se začne režat sam sebi in, predvidevam, tudi meni. Danes, recimo, je bil tako utrujen na poti iz vrtca, da se mu ni dalo niti iz avta pred hišo, kaj šele, da bi vzel svoj mali nahrbtnik in velikega Mikija miško. Potem je pa tulil in legel na tla. Tokrat sva se odločila, da greva naprej - ko je ugotovil, da ni dosegel željenega učinka, je čisto lepo vstal, pobral svoje stvari in prišel v hišo in ko naju je dohitel na stopnicah, spet nekaj cmihal. Seveda je Babi prišla takoj povprašat, kaj je z njenim sončkom, pa sem jo kar na hitro odslovila. No, no, sej nisem tako kruta - sem ji vse to z izsiljevanjem z jokom pojasnila. Ne vem, če se je strinjala z mano, ampak sva ji z Bobkom povedala, da to večkrat počne. Sedaj že ločim, kdaj je to zato, ker nečesa noče narediti, in kdaj zato, ker mu je hudo. Takrat ga vedno povprašam, kaj ga muči (čeprav nič ne pove, še vedno vztrajam pri svojih monologih, da mi lahko vse pove) in ga vzamem v naročje, poguncam in božam ter mu govorim, da je moj zlati fantek. No, ampak kar sem pa res želela deliti z vami, je to, da je bilo super v knjižnici, še na pošto sva zavila in se odpravila domov, kjer je po poti pozdravljal ljudi z Dober dan (dve tetki sta se kar nasmehnili - jima je očitno polepšal dan :) ), skladal pesmice in sva se ves čas kaj hecala. Zvečer, ko sva se tuširala, pa mi je s peno milil roke in me nato objemal. Na koncu pa me je kar lupčkal! Ko se je Bobek vrnil z Gilčkom domov iz pajsje šole, sva ravno zapuščala kopalnico in sem vriskala od veselja, mali E pa se je režal kot pečen maček :) Res lepi občutki. Danes je bil spet en dober dan! Me pa kar nekaj ljudi sprašuje, kako se počutim kot mamica. Pa moram rečt, da nimam tega občutka. Mamastega, namreč. Mali ve, da ima svojo Mamico, mene in Bobka pa pač kliče po imenu. In nam vsem "špila". Bo tako že prav, ne? 
Pa lahko nočko želim :) Lubik


Mon, 02 Apr 2012: PRVIČ!

Danes je bil krasen dan! Veliko stvari je bilo PRVIČ :) Najprej je mali prvič zdržal v vrtcu do pol štirih (smo pač malo pozni zjutraj), prvič je plaval v šoli, prvič sploh obiskal svojo šolo, prvič pritekel in nama padel v objem, ko sva ga prišla iskat, prvič mi je dal lupčka (kar dva, če smo že tako natančni), prvič je skoraj ostal brez pravljice za lahko noč (je bil že zeloooo utrujen, ampak spat ... hjooo, to pa ne in ne) ... Ampak objem in poljub -  tega pač je potrebno zapisati, da bo za vse veke vekov znano, kdaj je bilo prvič! Seveda sva bila zeloo presenečena, od veselja bi se skoraj lahko zjokala tam v vrtcu - jaz še posebej, glede na to, da ga je hodil ponavadi Bobek iskat  :) Žal pa je moral Bobek na nekakšno izobraževanje (mislim, kdo se spomni službeno izobraževanje ob petih popoldne??!! In - ne, niso se samo fantje zbrali ... sva ga z malim tja dostavila in res so imeli predavanje ...). Mogoče je bila pa to sreča, saj sva šla (spet) z malim v trgovino. In tam, med policami z juhami in svežimi morskimi sadeži, z malim na vozičku (ponavadi se vozi zadaj, kjer se da potegnit polička za pijačo), je padel prvi poljubček na desni liček ... In ko sem ga vprašala, kaj pa je bilo to, je mirno odgovoril, da lupček in da mi da še enega na drugo ličko ... iiiiiiiiiiiiiiiiiiii, kakuuuuu lepuuuuu (hhhh, tako bi rekle moje sopevkice :) :) ) Kul, ne? Če bi vprašali malega E, bi rekel: "niti neee" - to je zdaj njegova besedna zveza :) vse je "niti neee". Pa da ne pozabim - danes sva šla na pošto kupit razglednice! In izbral je 4 enake :) Za Mamico, Tatija, Nonico in za drugo Nonico tudi. Ampak ker od druge nonice nimamo naslova, bova zanjo poslala pozdrave preko Mamice. Za koga je torej potem izbral četrto kartico? :) Naj bo presenečenje za prejemnika, hhh Ojej, pa še nekaj moram napisat - danes sem ga kar direktno vprašala, če ve, zakaj je pri nas. (ko sva bila že ravno pri razglednicah in za koga so) Pa je rekel, da ne ve. Sem ga povprašala, pri kom bi bil najraje, pa je rekel, da pri Nonici. Samo da Nonica je nekaj bolna, da včasih pade, pa ji je malo pomagal, da je sama vstala in da je skbel zanjo. Pa sem rekla, da bi moral nekdo od odraslih skrbeti za Nonico, da je on še premajhen. Pa je revež zanikal, da ima že pet in pol let! Tako da sva prišla do zaključka, da mora kdo drug skrbeti za Nonico - nekdo od odraslih, da on je pa vseeno še malo premlad, da bi skrbel za Nonico. In da zato sedaj živi pri nas. Mislim, da kar pogreša svoje. Čeprav, dokler se dogaja toliko, kot se (pri nas nam vedno zmanjkuje časa), skorajda ne občuti pomanjkanja. Se mi zdi, da mu gre kar dobro. Sem ga povprašala tudi o telefonskih pogovorih z domačimi. Pa je rekel, da si jih želi slišati. Tako da smo dobili odgovor na včerajšnjo dilemo :) Me pa stisne. Vsekakor. Sploh če pomislim, da ga čez eno leto morda ne bo več tu ...


Sun, 01 Apr 2012: STIKI S SORODNIKI

Danes smo imeli pravo telefonsko centralo :) Našega malega E so klicali vsi lepo po vrsti - najprej Nonica, potem Tata in nato še Mamica. Nonice ... jooooj, kako je bil vesel Nonice! In kako šele je bila Nonica vesela njega! Vse ji je zraportiral in Nonica ga je z navdušenjem poslušala - seveda, zadnje leto je ona skbela zanj. Meni osebno se je zdela čisto ok ženskica, ji je pa seveda zelo težko, da je njen vnuček pri tujih ljudeh. Mislim, da ji je hudo za vse - za njenega sina, nesojeno snaho ... Je bila pa seveda tudi vesela, saj ji je mali E povedal toliko, kot ji prej po telefonu ni nikoli :) Razumem tudi, da bi si ga želela videti, vendar za enkrat to še ni mogoče ... Potem je poklical Tata - končno ga je mali revež dočakal. In bilo mu je hudo ... Ko sem ga pogledala, mu je solzica spolzela po obrazku ... In nato ga je poklicala še Mamica in bila presenečena, da je mali E tako redkobeseden in žalosten. Hjoooo, kar srce me je bolelo .... Kaj vse morajo prestati tile malčki?? Po moje je to čisto nečloveško zanje ... Seveda se človek potem mora vprašati - ali ima smisel otroka oddati, potem pa mu dovoliti stike? Je bilo prezgodaj? Jih je bilo le nekoliko preveč naenkrat? Si želi več stikov? Mu bi bilo lažje, če se nekaj časa ne bi slišal z domačimi? Kaj je bolj prav? Da se naveže na nas ali ne? Da ohrani čim več stikov ali čim manj? Kaj si on sam želi? Ko bi le vedela ... O svojih se za enkrat še ni pripravljen pogovarjati. Je pa tudi Nonico danes vprašal, kdaj ga bo prišla obiskat, in Tata mu je obljubil, da se bosta lahko šla vozit s čolnom, ko ga bo prišel obiskat k nam ... Je prav, da mu to obljubljajo? Držijo figo v žepu? Ne vem ... Res ne vem. Predvidevam, da mu moramo dovoliti okusiti vseh vrst ljudi in upati na najbolje, predvsem pa stati ob strani, še posebej takrat, ko bo najbolj hudo ...& nbsp; Dobro, pa pustimo to temo. O njej bomo morali še veliko premisliti, tudi kaj predebatirati. Jaz samo srčno upam, da ga bom dovolj dobro spoznala, da bom vedela, kaj je najbolj prav zanj ...& nbsp; So pa moji trije fanje preživeli eno celo noč brez mene ... In, kot verjetno že veste, sploh ni bilo panike :) :) :) Se mi je pa milo storilo pri srčecu, ko mi je Bobek sporočil po telefonu, da je mali E spraševal, kdaj se bom vrnila ... Hjooo, kar topila sem se tam, v svoji hotelski sobici :) Tale moj možiček je res zlata vreden ... No, sicer ma pa gromozansko srečo, da ima tako super ženičko, kot sem jaz :) hhh Naj se še malo pohvalim - z mojimi puncami sem se imela E N K R A T N O - sem že skoraj pozabila, kako je s pevci hoditi na gostovanja. To so res taki nepozabni trenutki. Hvala vsem mojim bivšim sopevcem, da so me v mojih začetkih sprejeli medse. Z njimi sem doživela prave širitve obzorji! In če imate možnost, predlagam, da se vsakdo vključi v kakšno skupino (pevsko, športno, plesočo, kar vam pač pade na pamet) in doživi to skupinsko veselje - če ne bi hodila s pevci po svetu, bi zamudila vsaj polovico življenja. Mah, kaj polovico - 85 %! Še posebej sem se ta vikend spomnila našega basista J - navdušen bi bil nad ostalimi gosti, ki so se udeležili tega srečanja. Mojim deklicam pa iskrena hvala, ker ste tako super, kot ste :) :) Nu, pa da ne boste jokcale tle, hhh& nbsp; Aja, seveda vas zanima, kaj smo počeli ta vikend ... LENARILI, hahaha! No, danes smo obiskali Bobkove starše - na kolesu! Mali E je končno dobil kolo in sedaj se skorajda ne more ločiti od njega - v soboto smo se odpravili do bližnjega nakupovalnega centra na sladoled z bonbončki, nato pa na igrišče, od koder nas je kmalu pregnal veter. Kolesarjenje je bilo tako potrebno ponoviti danes - s to razliko, da smo šli na drugi konec mesta. Pravzaprav smo šli iz mesta, nato v mesto, nato iz mesta in spet v mesto :)) Hecno, ne? Ampak tako so postavljene table :) :) :) Pa tudi nazaj smo morali peš - taka je bila pač želja našega malčka. No, pa saj hoja še nikomur ni škodila, ne? Zvečer pa še pravljica o Škratu Rudolfu iz našega mesta in že je spal ... Kako so lepi otročki, ki dišijo po svežem in spijo v sveži postelji! Mmmm, lahko bi ga kar pojedla :) 
Lep začetek tedna želim, :) Lubik


Thu, 29 Mar 2012: VISOKI OBISK

Danes sta nas obiskali socialni delavki malega E-ja. Ravno prav sta prišli na naš na novo urejen vrtni kotiček :) Ju moram prav pohvalit - sta res taki fejst punci, s katerima se da vse pogovorit. Človek resnično potrebuje vso podporo stroke, ki jo lahko dobi. (Seveda je tudi najina socialna delavka fejst!) Smo imeli že skoraj poletno sestankovanje z limonado :) Prenesli sta mu pozdrave njegovih bližnjih in malemu E-ju so se kar svetile oči. Sva mu obljubila, da bomo šli kupit kartice in jih razposlali vsem sorodnikom, ki bi jim želel poslati pozdrave. Gilčka sta včeraj mali E in Bobek pripeljala domov in vsi po vrsti smo bli popolnoma šokirani! Reveža je frizerka oskubila do kosti! Hjooo, tako lep kuža je bil ... Zdej bomo morali pa čakati kakšne tri mesece, da bo spet lep :( In vse to je moja krivda - ko smo ga dali kastrirati, mu nisem mogla preveč težit s česanjem, ker ga je vse bolelo. In ko enkrat nehaš vsak dan česati dlako, se začne sprijemati. Dokler ni cel kožušček ena sama kepa :( Kako mi je hudooo!! Torej  - držite se mota, da enostavno delajte, kar morate, ker vam dolgoročno prinese koristi in obratno - če tega ne delate, vam dolgoročno prinese samo slabe stvari :( Je pa še ena dobra novica - z mojimi sopevkami se odpravljam na krajšo predstavo v eno od bivših Jugo sosednjih držav. Pravzaprav se že zelo veselim! :) Moji trije dečki bodo imeli pa "momačko veče" - je moj predragi možiček rekel: "Veš, kaj, Lubik? Če pa za en sam večer ne morem poskrbeti za otročka in peska, potem pa res nisem vreden nič." In sem se veselo strinjala, kaj sem pa mogla :) Da ne rečem, da so bile moje pevske sotrpinke še bolj vesele, saj je naša glasbena zasedba bolj zasedbica in se manjko katerega koli glasu kaj hitro pozna :) Morda se bo pa Bobek opogumil in še kaj dopisal jutri, ko me ne bo doma, in bodo sami trije. Pa da ne bo pomote - sami trije v našem nadstropju ... spodaj in zgoraj sta seveda še dve družinici, ki skupaj štejeta 6 članov :) :) :) Dvomim, da jim bo hudo :) :) :) 
Lep večer in imejte krasen vikend, vsaj takega, kot ga bom imela jaz! :) Lubik


Tue, 27 Mar 2012: JUTRI BO EN TEDEN

Naši dnevi so zelo intenzivni. Koliko birokracije!!                
Uredili smo že:
- začasno prebivališče,
- našli vrtec in ga že obiskujemo,
- našli zdravnika, ki ga k sreči še ne potrebujemo,
- izbrali zobozdravnico, ki je žal še nismo uspeli priklicati in se prijaviti, pa bo najbrž to kmalu potrebno,
- izbrali šolo, kjer tudi žal še nismo uspeli priklicati naše kontaktne osebe.
Huh, seznam je kar dolg! Če bo vse po sreči, bomo do konca tedna uredili vse. Drugače pa uživamo sto na uro! Mali E je en krasen, prijazen, skrben fantič, zelo navihan in luknjice ima v ličkih, kadar se smeje :) Seveda se vsi v našem družinskem bloku trudimo, da bi se čim več smejal. Mislim, da nam to celo kar dobro uspeva. Do danes smo že:
- nakupovali (od nosilca za streho za na avto do oblačil) :)
- raziskovali igrišča
- učili Gila druženja z malim E in obratno (sedaj sta že prava prijatelja)
- prejemali darila (super avtosedež in krasno kolo - iskrena hvala AK, oblačila in igrače - hvala družinici DA)
- čistili reko Krko v akciji Očistimo Slovenijo (no, v svoji lastni režiji) - s čolnom so mali E, sosedova L in Bobek pobirali naplavljene smeti ob obali in nabrali kar tri polne vreče!!
- se šli nedeljsko čolnarjene po Krki (cel dan je zelo močno sijalo sonce, vendar nas je pri jezu ujela poletna nevihta spomladi, nakar je spet posijalo sonce, ko smo se končno izkrcali ...)
- ugotavljali, da premik ure škodi naši rutini ;)
- danes smo poskušali rešiti ubogo črnobelo muco, ki jo je pred našo hišo zbil avto - žal ji/mu ni bilo pomoči in jo je moral veterinar uspavati, ker je imela zlomljeno hrbtenico ... ni mi jasno - da ljudje zbijejo ubogo žival in se niti ne ozrejo ... le kam se jim tako mudi??!! Presneti nesramneži - da ne bodo naslednjič oni na vrsti! Huh 
A kako se počutimo? Super! Se nama zdi, kot da je tako, kot mora biti, in si sploh ne moreva predstavljati, kakšno je bilo življenja pred malim E :) Jutri pa odpeljemo Gilčka na striženje - je že hudo potreben čedenja svojega kožuščka :) 
Lahko noč! Lubik


Sun, 25 Mar 2012: ZAČELO SE JE!

Tako, zdaj gre za res. In materinski dan je res pravi dan za začetek naše poti :) Za blog sva se odločila predvsem iz tega razloga, ker naju veliko prijateljev sprašuje, kako nam gre. V sredo, 21. 3. 2012, sva namreč postala čisto prava REJNIKA. Mali E je prišel k nama tako nenadoma kot poletno sonce po hudi nevihti. Pravzaprav se tako tudi počutiva. :) Tukaj bova opisovala naše dneve, reševala zagate in hkrati ustvarjala družinski arhiv. Se bo kdo prepoznal? ;) 

Želiva vam prijetno branje, Bobek in Lubik