Tako, po šestih letih življenja v hišici sem končno dobila svoj delovni kotiček, kar pomeni, da sedaj pa res nimam več izgovorov, da ne bi kaj napisala. Ker tem je tako in tako dovolj :)
Torej - ena izmed tem, ki bega ljudi, ki razmišljajo o nadomestnem starševstvu (včasih bi brali: rejništvu), je vera otroka, ki ni ista veri, ki jo ima nadomestna družina. To je postalo aktualno še posebej sedaj, ko se v navalu beguncev najdejo tudi otroci brez spremstva. Govorim o različno starih otrocih - predšolskih, šolskih, pa tudi takih, ki na vzhodu veljajo pri 12 letih že za prave može...
Vedno več ljudi, ki jih spoznavam, je vernih. Torej, bom bolj natančna - so del rimsko-katoliške vere. Resnici na ljubo pa je v Sloveniji delež verujočih, ki ne spadajo med katoličane, največji na strani evangeličanov ter pravoslavne in islamske vere (povzeto po Statističnem uradu RS). Kar pomeni, da lahko nadomestna družina v oskrbo dobi otroka, ki ni iste veroizpovedi.
V naši družini to ne predstavlja problem, ker smo "odprtega tipa", kar lahko morda razložim na način, da otrokom omogočimo njihovo veroizpoved, hkrati pa jim nudimo tudi možnost spoznavanja drugih ver.
Seveda je v veliki meri veroizpoved odvisna predvsem od tega, da jo starši prenašajo na otroke, redkeje se odrasli odločajo sami. (Tako si seveda jaz to predstavljam :), kar pa ni nujno tudi resnično.)
Ravno iz tega razloga poskušava najinim otročkom odgovoriti na čim več vprašanj, včasih ponudiva tudi pomoč prijateljev - da bosta v odraslosti lahko sama izbirala svojo vero kot svobodna človeka.
Je pa zato veroizpoved nujno tudi eno od "tistih" vprašanj, ki si jih mora postaviti nadomestna družina pred prihodom otrok, odgovor pa jasno opredeliti svoji strokovni delavki/delavcu na CSD. Da ne bo pomote - tukaj ne gre za to, da je vaša veroizpoved napadena/napačna. Gre le za to, da se jasno opredelimo glede tega - na CSD nas ne bo nihče postrani gledal, če odkrito povemo, da otroku druge veroizpovedi ne bomo mogli omogočiti prakticiranje vere. S tem ni nič narobe. Pomembno je le, da o vseh takih vprašanjih razmislimo in si pridemo na jasno, kje so naše meje. Nihče ni namreč popoln.
Jaz osebno namreč ne bi mogla npr. prevzeti v svoje življenje otroka z duševnimi motnjami - to je pač moja omejitev.
K sreči imamo na našem CSD-ju vrhunsko strokovno delavko, ki si vzame ogromno časa, da nas spozna, da spozna našo družino, kako funkcioniramo, kaj so naše prednosti in kaj slabosti - s takim vpogledom v našo družino smo ji omogočili, da je k nam pripeljala dva čudovita otroka, ki vsak dan znova dokazujeta, da je življenje lahko tudi lepo, vsem krutim problemom navkljub. Četudi mi včasih ni ravno po volji, ko mi pove kakšne stvari, ki se ne skladajo z mojimi predstavami, vendar ji popolnoma zaupam - ima nekakšen instinkt, ki se je v vseh teh letih sodelovanja izkazal za upravičenega zaupanja.
Zato kar pogumno težkim vprašanjem naproti in predvsem - bodite odkriti s sabo. Saj smo samo ljudje ;)
