TELESNI STIKI - dotiki, božanje, čohljanje, crkljanje...

Pred dvema tednoma sem si na RTV Slo ogledala danski film LOV. Da me je pretresel do obisti, verjetno ne rabim razlagati, ker drugače o njem res ne bi pisala...

Gre za to, da predšolska deklica zaradi svojih čustev v afektu reče, da se je vzgojitelj (hkrati tudi družinski prijatelj) do nje neprimerno vedel. Čeprav si je vse izmislila, se gonja za vzgojiteljem v malem kraju sprevrže v lov na čarovnice neopisljivih razsežnosti...

Seveda mi je poleg očitne teme dalo misliti predvsem o tem, kako otroci dojemajo telesne stike ljudi, ki niso njihovi neposredni sorodniki. Recimo, da so rejniki :)

Seveda starši svoje otročke kopate, jih umivate, jih pobožate, kadar so pridni, se stisnete zvečer k njim v posteljo, medtem ko berete pravljice, jih vzpodbujate, trapljate po ramenih, jih pri gledanju risank praskljate po ročicah ali hrbtu... Vse lepo in prav.

Vprašanje pa se pojavi - ali ne bi smeli tudi otrokom v nadomestnih družinah izkazovati "telesne" pozornosti? Je mar oni ne potrebujejo ali pa je ravno obratno, da jo potrebujejo še več? Kaj je dovoljeno in kaj ne? Se moramo zaradi strahu pred slovensko zakonodajo izogibati telesnim stikom v kakršnih koli oblikah? Da ne boste mislili, da otroci v nadomestni družini nikoli ne obsodijo rejnikov. Jih. Če je to upravičeno ali ne, jaz res ne morem presojati.

So se mi pa v glavi resnično začeli vrteti raznorazni filmi "kaj če...".

Predstavljajte si, da vas nekega dne otrok, ker mu nečesa pač ne dovolite (izhoda ponoči, plačila ali kar pač si pubertetniki dandanes zaželijo), znori in reče, da te bo prijavil, da si ga zlorabljal... Mislim - glede na možno preteklost imajo otroci lahko marsikatero podrobnost iz svojega "prejšnjega" življenja, ki jo lahko aplicirajo na člane svoje nadomestne družine. Mislim, res se ne bi pustila izsiljevati, ampak pomislite, da otrok reče, da je rejnik/rejnica hodil/a k njemu/njej v posteljo, dejstvo, da mu/ji je tam bral/a pravljico, pa enostavno izpusti? Zgodbe se da vedno povedati tako, da človek lahko podvomi o tem, kaj se je za zaprtimi vrati res dogajalo.

Slovenska zakonodaja pa je vsekakor nastrojena proti odraslim in na vsak možen način ščiti otroka. In ko si enkrat označen za "krivega", si lahko samo želim, da naša družba ne bi tako odreagirala... Da imamo dovolj sorodnikov, prijateljev, znancev, ki nas dobro poznajo, predvsem pa sposobne strokovne delavce, ki bi znali ločiti zrno od plev iz zgodbe otroka...

In obratno - v kolikor se dogajajo stvari, ki se ne bi smele, da poslušajo otroka...

Hm, no, očitno morajo biti strokovni delavci resnično dobro podkovani v znanju o zakonodaji, o otrokovi zgodbi, o zgodbi nadomestne družine, znati se morajo distancirati, ne smejo imeti predsodkov, svoja čustva morajo zatreti, ne smejo tega in onega, morajo biti taki in taki... Skratka, od njih pričakujemo popolno in nezmotljivo strokovnost. :)

Vedno znova in znova se spomnim na Neiro, ki je v svojem otroškem doživljanju svojo resnico videla le iz svojega zornega kota, širša slika pa pri njej ne samo da ni obstajala, ampak je delček svojega mozaika tako zelo povečala, da jo je le-ta skorajda pokopal pod sabo... (govorim le o tistem delu, ki se nanaša na življenje v nadomestni družini)

Seveda je rejništvo en "drek" za zapuščene/oddane otroke, vendar sem še vedno prepričana, da je od vsega "sranja" nadomestna družina vseeno še vedno boljša kot življenje v domu. No, čeprav to temo prepuščam tistim, ki so to doživeli, o tem res ne morem govoriti drugače, kot le o svojem lastnem mišljenju.

NADOMESTNA DRUŽINA :: "PRAVA" DRUŽINA

Naša dva mulca (no, tamal ne več, ima že svoje izkušnje s "pravo" družino) vedno mislita, da je pa v "pravi" družini čisto drugače kot pri nas. Da je prava mamica vedno samo prijazna, da vse dovoli, da prinese vse, kar si zaželiš, da ni nikoli huda/z glavobolom/utrujena, da ves svoj čas posveča samo otroku, skratka - je ves čas nasmejana in samo čaka, s čim bo ustregla.

Pa temu ni tako, kajne? ;)

V nedeljo smo začeli sezono s pikniki, ker je bilo tako lepo vreme. Bilo nas je kar nekaj različnih družin in seveda je pogovor nanesel tudi na vzgojo - kakšne traparije mulci počnejo in kako se starši na to odzovemo. In je naša tamala vsake toliko prišla na ušesa vlečt in je bila prav čudno presenečena, da njene predstave o "pravih" mamicah pa sploh niso resnične, in da tudi "prave" mamice otročkom prepovedujejo/jih kaznujejo/jim odvzamejo kakšno priljubljeno pravico/težijo zaradi preveč sladkega.... pa še in še. Je bila kar malce šokirana, ko ji je ena od mamic rekla, da smo mamice itak vse iste (kar je seveda voda na moj mlin, hhh). 

In tako me je danes zjutraj čakal zajtrk na mizi - dokler ga pač psina ni zagledal in ukradel, poli je le poli....

VERA V DRUŽINI :: VERA OTROKA

Tako, po šestih letih življenja v hišici sem končno dobila svoj delovni kotiček, kar pomeni, da sedaj pa res nimam več izgovorov, da ne bi kaj napisala. Ker tem je tako in tako dovolj :)

Torej - ena izmed tem, ki bega ljudi, ki razmišljajo o nadomestnem starševstvu (včasih bi brali: rejništvu), je vera otroka, ki ni ista veri, ki jo ima nadomestna družina. To je postalo aktualno še posebej sedaj, ko se v navalu beguncev najdejo tudi otroci brez spremstva. Govorim o različno starih otrocih - predšolskih, šolskih, pa tudi takih, ki na vzhodu veljajo pri 12 letih že za prave može...

Vedno več ljudi, ki jih spoznavam, je vernih. Torej, bom bolj natančna - so del rimsko-katoliške vere. Resnici na ljubo pa je v Sloveniji delež verujočih, ki ne spadajo med katoličane, največji na strani evangeličanov ter pravoslavne in islamske vere (povzeto po Statističnem uradu RS). Kar pomeni, da lahko nadomestna družina v oskrbo dobi otroka, ki ni iste veroizpovedi.

V naši družini to ne predstavlja problem, ker smo "odprtega tipa", kar lahko morda razložim na način, da otrokom omogočimo njihovo veroizpoved, hkrati pa jim nudimo tudi možnost spoznavanja drugih ver.

Seveda je v veliki meri veroizpoved odvisna predvsem od tega, da jo starši prenašajo na otroke, redkeje se odrasli odločajo sami. (Tako si seveda jaz to predstavljam :), kar pa ni nujno tudi resnično.)

Ravno iz tega razloga poskušava najinim otročkom odgovoriti na čim več vprašanj, včasih ponudiva tudi pomoč prijateljev - da bosta v odraslosti lahko sama izbirala svojo vero kot svobodna človeka.

Je pa zato veroizpoved nujno tudi eno od "tistih" vprašanj, ki si jih mora postaviti nadomestna družina pred prihodom otrok, odgovor pa jasno opredeliti svoji strokovni delavki/delavcu na CSD. Da ne bo pomote - tukaj ne gre za to, da je vaša veroizpoved napadena/napačna. Gre le za to, da se jasno opredelimo glede tega - na CSD nas ne bo nihče postrani gledal, če odkrito povemo, da otroku druge veroizpovedi ne bomo mogli omogočiti prakticiranje vere. S tem ni nič narobe. Pomembno je le, da o vseh takih vprašanjih razmislimo in si pridemo na jasno, kje so naše meje. Nihče ni namreč popoln.

Jaz osebno namreč ne bi mogla npr. prevzeti v svoje življenje otroka z duševnimi motnjami - to je pač moja omejitev.

K sreči imamo na našem CSD-ju vrhunsko strokovno delavko, ki si vzame ogromno časa, da nas spozna, da spozna našo družino, kako funkcioniramo, kaj so naše prednosti in kaj slabosti - s takim vpogledom v našo družino smo ji omogočili, da je k nam pripeljala dva čudovita otroka, ki vsak dan znova dokazujeta, da je življenje lahko tudi lepo, vsem krutim problemom navkljub. Četudi mi včasih ni ravno po volji, ko mi pove kakšne stvari, ki se ne skladajo z mojimi predstavami, vendar ji popolnoma zaupam - ima nekakšen instinkt, ki se je v vseh teh letih sodelovanja izkazal za upravičenega zaupanja.

Zato kar pogumno težkim vprašanjem naproti in predvsem - bodite odkriti s sabo. Saj smo samo ljudje ;)