Otroci, nameščeni v nadomestne družine, morajo imeti stike tudi s svojo matično družino. No, ni potrebe po razburjanju, to je dobra stvar. Ne glede na to, kako hude čustvene pretrese otrok doživlja ob tem, mu/ji nimamo nobene pravice odreči teh stikov. Mlajši otroci te stike potrebujejo kot puščava vodo, čeprav so po njih zmedeni, lahko tudi čustveno razrvani. S puberteto pa načeloma sprevidijo, kaj se dogaja s starši in njihovo ljubeznijo do otrok. Čeprav v tistem času še ne vedo, kaj bi s svojimi čustvi do staršev. No, ampak to je tema za kakšen drugi dan.
Danes bi rada z vami delila problematiko vračanja v nadomestno družino po stikih z matično družino. Čeprav se lahko zdi, da otrok to dobro prenaša, je to daleč od resnice. Vse te situacije z matično družino so stresne, ne glede na stopnjo "normalnosti" bioloških staršev (če se tako malce grdo izrazim). Naš pobič ima glede na druge otroke v rejništvu vseeno srečo s svojo mamico, ki ga ima zelo rada in res lepo poskrbi zanj. Tudi on sam gre zelo rad k njej. Celo njen način vzgoje je podoben mojemu, tako da ima res neke konstante fante v svojem življenju. Včasih gledam na to, kot da hodi od enega k drugemu ločenemu staršu, ne kot otroka v rejništvu. Kar je pravzaprav napaka, ker imamo drugačne probleme, kot otroci ločenih staršev (vsaj predvidevam, da je tako, ker ne poznam veliko otrok z ločenimi starši). Vendar fant pride domov z vikend počitnic pri mamici brez velikih pretresov, vsaj videti je tako. Zadnje čase pa sem vendarle malo bolj pozorna in ugotavljam, da je potem nekaj naslednjih dni raztresen, potrebuje veliko pozornosti, da mu je dostikrat slabo brez vidnega vzroka, da ga boli trebuh ali glava ali oboje. Da veliko več trmari ali ima izbruhe togote in joka. Ki so njemu sicer smešni, ampak naju spravljajo na konec živcev. To izgleda tako, da se nekaj smejimo, mu kaj rečemo v šali, potem pa on iz smeha zapade kar v eno stanje, ko kao joka (vmes se komaj zadržuje, da ne izbruhne v huronski krohot, kar mu včasih tudi ne uspe), se slini na veliko, glasno tuli, se meče po tleh... Nič ne pomaga. To traja po nekaj deset minut. Včeraj je bil spet en tak izbruh. In ko se danes zjutraj o tem pogovarjava, mi pravi, da je njemu to smešno. SMEŠNO! Najraje bi mu jih naložila po zadnji plati, če bi to pomagalo.
Smešno...
Se mi zdi, kako mu bo smešno, če bom nesla nove kopačke nazaj v trgovino. Ali pa ne bo smel na trening. Mu bo takrat smešno? Najbrž ne, a ne? Ampak res razmišljam zadnje čase, da bi to naredila. Bi s tem dosegla, da bi nehal? Morda. Kaj pa vem. Mogoče je pa to njegov način, da se sooča s svojimi problemi. Ga res lahko sodim?
Vsekakor pa se mi zdi cela muka, da bi se pa ves čas pogovarjali o njegovem odhodu. Vsakič, ko pride od mame, torej vsak drugi teden. Se mi zdi, da gre to že njemu na živce. Po moje bi on samo rad v miru živel, tako kot vsi njegovi prijatelji, ki se jim niti približno ne sanja, da obstajajo v življenju "pravi" problemi v primerjavi z njihovimi, če kdaj ostanejo kazensko brez kakšnih privilegijev...
Ni komentarjev:
Objavite komentar