TELESNI STIKI - dotiki, božanje, čohljanje, crkljanje...

Pred dvema tednoma sem si na RTV Slo ogledala danski film LOV. Da me je pretresel do obisti, verjetno ne rabim razlagati, ker drugače o njem res ne bi pisala...

Gre za to, da predšolska deklica zaradi svojih čustev v afektu reče, da se je vzgojitelj (hkrati tudi družinski prijatelj) do nje neprimerno vedel. Čeprav si je vse izmislila, se gonja za vzgojiteljem v malem kraju sprevrže v lov na čarovnice neopisljivih razsežnosti...

Seveda mi je poleg očitne teme dalo misliti predvsem o tem, kako otroci dojemajo telesne stike ljudi, ki niso njihovi neposredni sorodniki. Recimo, da so rejniki :)

Seveda starši svoje otročke kopate, jih umivate, jih pobožate, kadar so pridni, se stisnete zvečer k njim v posteljo, medtem ko berete pravljice, jih vzpodbujate, trapljate po ramenih, jih pri gledanju risank praskljate po ročicah ali hrbtu... Vse lepo in prav.

Vprašanje pa se pojavi - ali ne bi smeli tudi otrokom v nadomestnih družinah izkazovati "telesne" pozornosti? Je mar oni ne potrebujejo ali pa je ravno obratno, da jo potrebujejo še več? Kaj je dovoljeno in kaj ne? Se moramo zaradi strahu pred slovensko zakonodajo izogibati telesnim stikom v kakršnih koli oblikah? Da ne boste mislili, da otroci v nadomestni družini nikoli ne obsodijo rejnikov. Jih. Če je to upravičeno ali ne, jaz res ne morem presojati.

So se mi pa v glavi resnično začeli vrteti raznorazni filmi "kaj če...".

Predstavljajte si, da vas nekega dne otrok, ker mu nečesa pač ne dovolite (izhoda ponoči, plačila ali kar pač si pubertetniki dandanes zaželijo), znori in reče, da te bo prijavil, da si ga zlorabljal... Mislim - glede na možno preteklost imajo otroci lahko marsikatero podrobnost iz svojega "prejšnjega" življenja, ki jo lahko aplicirajo na člane svoje nadomestne družine. Mislim, res se ne bi pustila izsiljevati, ampak pomislite, da otrok reče, da je rejnik/rejnica hodil/a k njemu/njej v posteljo, dejstvo, da mu/ji je tam bral/a pravljico, pa enostavno izpusti? Zgodbe se da vedno povedati tako, da človek lahko podvomi o tem, kaj se je za zaprtimi vrati res dogajalo.

Slovenska zakonodaja pa je vsekakor nastrojena proti odraslim in na vsak možen način ščiti otroka. In ko si enkrat označen za "krivega", si lahko samo želim, da naša družba ne bi tako odreagirala... Da imamo dovolj sorodnikov, prijateljev, znancev, ki nas dobro poznajo, predvsem pa sposobne strokovne delavce, ki bi znali ločiti zrno od plev iz zgodbe otroka...

In obratno - v kolikor se dogajajo stvari, ki se ne bi smele, da poslušajo otroka...

Hm, no, očitno morajo biti strokovni delavci resnično dobro podkovani v znanju o zakonodaji, o otrokovi zgodbi, o zgodbi nadomestne družine, znati se morajo distancirati, ne smejo imeti predsodkov, svoja čustva morajo zatreti, ne smejo tega in onega, morajo biti taki in taki... Skratka, od njih pričakujemo popolno in nezmotljivo strokovnost. :)

Vedno znova in znova se spomnim na Neiro, ki je v svojem otroškem doživljanju svojo resnico videla le iz svojega zornega kota, širša slika pa pri njej ne samo da ni obstajala, ampak je delček svojega mozaika tako zelo povečala, da jo je le-ta skorajda pokopal pod sabo... (govorim le o tistem delu, ki se nanaša na življenje v nadomestni družini)

Seveda je rejništvo en "drek" za zapuščene/oddane otroke, vendar sem še vedno prepričana, da je od vsega "sranja" nadomestna družina vseeno še vedno boljša kot življenje v domu. No, čeprav to temo prepuščam tistim, ki so to doživeli, o tem res ne morem govoriti drugače, kot le o svojem lastnem mišljenju.

NADOMESTNA DRUŽINA :: "PRAVA" DRUŽINA

Naša dva mulca (no, tamal ne več, ima že svoje izkušnje s "pravo" družino) vedno mislita, da je pa v "pravi" družini čisto drugače kot pri nas. Da je prava mamica vedno samo prijazna, da vse dovoli, da prinese vse, kar si zaželiš, da ni nikoli huda/z glavobolom/utrujena, da ves svoj čas posveča samo otroku, skratka - je ves čas nasmejana in samo čaka, s čim bo ustregla.

Pa temu ni tako, kajne? ;)

V nedeljo smo začeli sezono s pikniki, ker je bilo tako lepo vreme. Bilo nas je kar nekaj različnih družin in seveda je pogovor nanesel tudi na vzgojo - kakšne traparije mulci počnejo in kako se starši na to odzovemo. In je naša tamala vsake toliko prišla na ušesa vlečt in je bila prav čudno presenečena, da njene predstave o "pravih" mamicah pa sploh niso resnične, in da tudi "prave" mamice otročkom prepovedujejo/jih kaznujejo/jim odvzamejo kakšno priljubljeno pravico/težijo zaradi preveč sladkega.... pa še in še. Je bila kar malce šokirana, ko ji je ena od mamic rekla, da smo mamice itak vse iste (kar je seveda voda na moj mlin, hhh). 

In tako me je danes zjutraj čakal zajtrk na mizi - dokler ga pač psina ni zagledal in ukradel, poli je le poli....

VERA V DRUŽINI :: VERA OTROKA

Tako, po šestih letih življenja v hišici sem končno dobila svoj delovni kotiček, kar pomeni, da sedaj pa res nimam več izgovorov, da ne bi kaj napisala. Ker tem je tako in tako dovolj :)

Torej - ena izmed tem, ki bega ljudi, ki razmišljajo o nadomestnem starševstvu (včasih bi brali: rejništvu), je vera otroka, ki ni ista veri, ki jo ima nadomestna družina. To je postalo aktualno še posebej sedaj, ko se v navalu beguncev najdejo tudi otroci brez spremstva. Govorim o različno starih otrocih - predšolskih, šolskih, pa tudi takih, ki na vzhodu veljajo pri 12 letih že za prave može...

Vedno več ljudi, ki jih spoznavam, je vernih. Torej, bom bolj natančna - so del rimsko-katoliške vere. Resnici na ljubo pa je v Sloveniji delež verujočih, ki ne spadajo med katoličane, največji na strani evangeličanov ter pravoslavne in islamske vere (povzeto po Statističnem uradu RS). Kar pomeni, da lahko nadomestna družina v oskrbo dobi otroka, ki ni iste veroizpovedi.

V naši družini to ne predstavlja problem, ker smo "odprtega tipa", kar lahko morda razložim na način, da otrokom omogočimo njihovo veroizpoved, hkrati pa jim nudimo tudi možnost spoznavanja drugih ver.

Seveda je v veliki meri veroizpoved odvisna predvsem od tega, da jo starši prenašajo na otroke, redkeje se odrasli odločajo sami. (Tako si seveda jaz to predstavljam :), kar pa ni nujno tudi resnično.)

Ravno iz tega razloga poskušava najinim otročkom odgovoriti na čim več vprašanj, včasih ponudiva tudi pomoč prijateljev - da bosta v odraslosti lahko sama izbirala svojo vero kot svobodna človeka.

Je pa zato veroizpoved nujno tudi eno od "tistih" vprašanj, ki si jih mora postaviti nadomestna družina pred prihodom otrok, odgovor pa jasno opredeliti svoji strokovni delavki/delavcu na CSD. Da ne bo pomote - tukaj ne gre za to, da je vaša veroizpoved napadena/napačna. Gre le za to, da se jasno opredelimo glede tega - na CSD nas ne bo nihče postrani gledal, če odkrito povemo, da otroku druge veroizpovedi ne bomo mogli omogočiti prakticiranje vere. S tem ni nič narobe. Pomembno je le, da o vseh takih vprašanjih razmislimo in si pridemo na jasno, kje so naše meje. Nihče ni namreč popoln.

Jaz osebno namreč ne bi mogla npr. prevzeti v svoje življenje otroka z duševnimi motnjami - to je pač moja omejitev.

K sreči imamo na našem CSD-ju vrhunsko strokovno delavko, ki si vzame ogromno časa, da nas spozna, da spozna našo družino, kako funkcioniramo, kaj so naše prednosti in kaj slabosti - s takim vpogledom v našo družino smo ji omogočili, da je k nam pripeljala dva čudovita otroka, ki vsak dan znova dokazujeta, da je življenje lahko tudi lepo, vsem krutim problemom navkljub. Četudi mi včasih ni ravno po volji, ko mi pove kakšne stvari, ki se ne skladajo z mojimi predstavami, vendar ji popolnoma zaupam - ima nekakšen instinkt, ki se je v vseh teh letih sodelovanja izkazal za upravičenega zaupanja.

Zato kar pogumno težkim vprašanjem naproti in predvsem - bodite odkriti s sabo. Saj smo samo ljudje ;)

ODHAJANJA in VRAČANJA

Otroci, nameščeni v nadomestne družine, morajo imeti stike tudi s svojo matično družino. No, ni potrebe po razburjanju, to je dobra stvar. Ne glede na to, kako hude čustvene pretrese otrok doživlja ob tem, mu/ji nimamo nobene pravice odreči teh stikov. Mlajši otroci te stike potrebujejo kot puščava vodo, čeprav so po njih zmedeni, lahko tudi čustveno razrvani. S puberteto pa načeloma sprevidijo, kaj se dogaja s starši in njihovo ljubeznijo do otrok. Čeprav v tistem času še ne vedo, kaj bi s svojimi čustvi do staršev. No, ampak to je tema za kakšen drugi dan. 

Danes bi rada z vami delila problematiko vračanja v nadomestno družino po stikih z matično družino. Čeprav se lahko zdi, da otrok to dobro prenaša, je to daleč od resnice. Vse te situacije z matično družino so stresne, ne glede na stopnjo "normalnosti" bioloških staršev (če se tako malce grdo izrazim). Naš pobič ima glede na druge otroke v rejništvu vseeno srečo s svojo mamico, ki ga ima zelo rada in res lepo poskrbi zanj. Tudi on sam gre zelo rad k njej. Celo njen način vzgoje je podoben mojemu, tako da ima res neke konstante fante v svojem življenju. Včasih gledam na to, kot da hodi od enega k drugemu ločenemu staršu, ne kot otroka v rejništvu. Kar je pravzaprav napaka, ker imamo drugačne probleme, kot otroci ločenih staršev (vsaj predvidevam, da je tako, ker ne poznam veliko otrok z ločenimi starši). Vendar fant pride domov z vikend počitnic pri mamici brez velikih pretresov, vsaj videti je tako. Zadnje čase pa sem vendarle malo bolj pozorna in ugotavljam, da je potem nekaj naslednjih dni raztresen, potrebuje veliko pozornosti, da mu je dostikrat slabo brez vidnega vzroka, da ga boli trebuh ali glava ali oboje. Da veliko več trmari ali ima izbruhe togote in joka. Ki so njemu sicer smešni, ampak naju spravljajo na konec živcev. To izgleda tako, da se nekaj smejimo, mu kaj rečemo v šali, potem pa on iz smeha zapade kar v eno stanje, ko kao joka (vmes se komaj zadržuje, da ne izbruhne v huronski krohot, kar mu včasih tudi ne uspe), se slini na veliko, glasno tuli, se meče po tleh... Nič ne pomaga. To traja po nekaj deset minut. Včeraj je bil spet en tak izbruh. In ko se danes zjutraj o tem pogovarjava, mi pravi, da je njemu to smešno. SMEŠNO! Najraje bi mu jih naložila po zadnji plati, če bi to pomagalo. 

Smešno... 

Se mi zdi, kako mu bo smešno, če bom nesla nove kopačke nazaj v trgovino. Ali pa ne bo smel na trening. Mu bo takrat smešno? Najbrž ne, a ne? Ampak res razmišljam zadnje čase, da bi to naredila. Bi s tem dosegla, da bi nehal? Morda. Kaj pa vem. Mogoče je pa to njegov način, da se sooča s svojimi problemi. Ga res lahko sodim?

Vsekakor pa se mi zdi cela muka, da bi se pa ves čas pogovarjali o njegovem odhodu. Vsakič, ko pride od mame, torej vsak drugi teden. Se mi zdi, da gre to že njemu na živce. Po moje bi on samo rad v miru živel, tako kot vsi njegovi prijatelji, ki se jim niti približno ne sanja, da obstajajo v življenju "pravi" problemi v primerjavi z njihovimi, če kdaj ostanejo kazensko brez kakšnih privilegijev...

PRIJATELJSTVA...

Otroci v rejništvu imajo včasih probleme s sklepanjem prijateljstev. Pa ponavadi ni vedno problem v osebnosti otroka, čeprav je kar nekaj otrok bolj samotarskih. Gre za to, da so bili nekateri rejniški otroci večkrat seljeni in se v rani mladosti niso uspeli naučiti tega prefinjenega protokola, kako obdržati prijatelja. Zaradi te iztrganosti torej posledično trpijo tudi kasneje, saj je problem reševanaja socializacije in navezovanja ter zadrževanja vezi dolgotrajen proces. Pa četudi v to enačbo niti ne dodamo tako zelo potrebnega "zaupanja v ljudi".

Kaj se torej zgodi, če ga zamudimo? Kako prepoznamo to zamudo? Kako se otrok obnaša?

Pri nas opažam, da sta oba mulca zelo komunikativna in odprta. Rada se družita, imata dovolj obšolskih dejavnosti, otroci v šoli ju načeloma bolj ali manj sprejemajo. Torej - tu gre zgolj za to, da se občasno ali večkrat med sabo skregajo in si rečejo, da ne bodo več prijatelji. Normalen razvoj, bi lahko rekli. 

No, če bi šlo za običajne otroke (v mislih imam otroke, katerih starši se z njimi dokaj pogosto ukvarjajo), to ne bi bil problem. Za naša dva mulca pa to predstavlja problem, ker zadevo jemljeta vse prevečkrat dobesedno. Ker nimata zaupanje vase, da sta dovolj dobra. Včasih počneta stvari, ki jih ne bi, samo zato, da bi bila sprejeta. Načeloma se veliko pogovarjamo o tem, pa je potem lažje. Mulc je že dovolj star, da si da dopovedat, da ne bo konec sveta, če se nekateri fantje kakšen dan ne bodo igrali z njim. 

Z mulo pa je malce drugače. Prijateljstva z lahkoto sklepa, obdržati pa ga ne more. Vsaj ne na način, kot si predstavlja ona. Da bo njena prijateljica njena podložnica in bo delala tako, kot se njej "sprdne" :) Ali pa bi ji dala vse na svetu. Ta nihanja od vse do nič pa so zanjo zelo naporna. Blazno si želi imeti eno zaupno prijateljico, s katero bi preživela ves prosti čas, in bi bila samo in edino njena. Fokusira se na eno točno določeno deklico in sploh ne razmišlja, da bi si drugje poiskala še kakšno drugo. Potem od nje zahteva vso neomajno pozornost. Kar je seveda težko, saj ima ta deklica že dolgoletno prijateljico, s katero sta bili skupaj že v vrtcu. Prišlo je že tako daleč, da je dekličino prijateljico najprej ozmerjala, nato porinila in na koncu udarila. Deklici sta ji namreč postavili pogoj - če se boš z nama lepo igrala in bila prijazna, se bomo razumele dobro. Drugače boš sama. Potem nekaj časa lepo peljejo, dokler se naši muli mali spet kaj ne posveti. Zadnjič me je toliko časa prosila (celo pospravila je sama celo svojo sobo, vse cunje, vse igrače, posesala...), da sem ji dovolila, da dekletce prespi pri nas. Al ji potem sam hudiček ni dal miru. Ves čas jo maltretira, da se morata igrati to, kar bo ona zaukazala (seveda je ona kraljica, dekletce pa njena spletična), ker se drugače z njo ne bo igrala. Pa se dekletce odloči, da se bo igralo kaj drugega. Jejhata, al ji potem ne dovoli nobene igrače, knjige - nobene stvari, ker je vse NJENO. Na koncu je bilo že tako hudo, da sem morala dekletce predčasno odpeljati domov, ker je imelo dovolj. K sreči sem se v tem času lahko že toliko ohladila, da so se vklopili možgani.

Res mi je težko, ko jo takole gledam, da si vedno zakomplicira življenje. Vse mora sprobati na lastni koži. Pa je tega več slabega kot dobrega. Ampak, tako pač je. Taka je, iz svoje kože ne more. Zato jo potem poskusim s pogovorom pripeljati do kakšnega spoznanja. Ko se tudi ona ohladi, se lahko vedno bolj pogosto normalno pogovoriva. Pravi, da si želi prijateljice. Čeprav njeno obnašanje ne kaže na to. Pogovarjali sva se o tem, kaj ona pričakuje od prijateljev in če se ji zdi, da potem tudi oni pričakujejo podobno. Da se do drugih ne moremo obnašati grdo, ker tudi nam ne bi bilo to všeč. Počasi, ampak res počasi razumeva, da njena dejanja govorijo eno, njene besede pa drugo. Da bo morala to "sinhronizirati" oz. uskladiti sama s sabo.

Nimam pojma, koliko časa bo trajalo, da bo ta svoja spoznanja vpeljala tudi v svoje življenje in postala prijazna do drugih. Predvidevam, da bi se morali še bolj pogosto pogovarjati. Problem je le v tem, da je toliko tem, ki jih moramo še obdelati, da pride prijateljstvo ponavadi na vrsto takrat, ko nekaj zaškriplje. Včasih se res obnaša kot ledena kraljica, ampak na koncu ugotovi, da ji to ni všeč, ker je preveč sama in si želi, predvsem pa potrebuje veliko družbe.

Pa vi? Kako vaši otroci dojemajo prijatelje? Se z njimi razumejo? Jih imajo že dolgo?

Bodite lepo in naužijte se teh prvih sončnih dni!

:) L

PAMETNI TELEFON ZA OTROKE - KDAJ, KAKO, ZAKAJ...

Danes sem poslušala Val 202, ko je Miha Šalehar spraševal, če naj bi svojemu dvanajstletnemu sinu dovolil pametni telefon ali ne. Seveda so bili odzivi burni, veliko poslušalcev je povedalo svoje mnenje, ampak na koncu nihče ni povedal, kaj (in zakaj) je Mihi storiti. Večina se je bolj nagibala k odgovoru NE. Seveda pa nihče ni utemeljil svojega odgovora - kar pa sicer Mihe ne moti, saj dostikrat ostane brez utemeljenega in razumnega odgovora, ker si le redki upajo na glas na radiu povedati, predvsem pa jasno utemeljiti in zagovarjati svoje mnenje.

Miha me večkrat izzove, kar mi je zelo všeč, saj začnem razmišljati o temah, za katere sicer mislim, da vem, kaj mislim, pa v resnici pravzaprav o njih nimam pojma :)

Tako je bilo tudi danes s pametnim telefonom. Seveda se mi ne zdi pametno, da bi pri dvanajstih otrok imel pametni telefon - vse ob svojem času. Ampak zakaj ne? Otrokom smo vendarle (vsaj večino časa) dolžni pojasniti, zakaj nečesa ne dovolimo.

Mojim staršem tudi ni bilo jasno, kako je mogoče, da sem s svojo najboljšo prijateljico Čuču cele dneve preždela skupaj in sem najprej, ko sem prišla domov, dvignila telefon in jo poklicala, ker se mi je pač nekaj pomembnega utrnilo, ko sva se pred minutko razšli pred blokom (naj pojasnim - Čuču je živela v bloku nasproti mojega, torej sva bili oddaljeni kakšnih 50 m, kar pomeni, da sva dneve in dneve preždeli skupaj). Seveda so se zgražali in so se jim moja dejanja zdela popolnoma nepotrebna in nerazumna :) Ampak tako pač je, ko si star tam nekaj čez deset let in imaš dokaj razumne starše.

Sedaj imam deklico, ki ji je računalnik popolnoma neznan (ker je pač mulc prišel k nam z odvisnostjo od računalnika), ker sem seveda ubrala ravno nasprotno vzgojno metodo. Pa sem ravnala prav? Tehnologija gre naprej, otroci jo morajo obvladati, ker bodo s tem živeli. Mi pa pač ne bomo. To je naša odločitev, ki je pravzaprav rezultat naše vzgoje. In naši otroci bodo, tako kot mi sedaj, razmišljali drugače od svojih otrok. In svojih staršev, če smo že pri tem. A smo pozabili, da tudi naši starši niso uporabljali telefona doma več kot morda dvakrat na teden? In da so nam omejevali dostop do njega, ker so pač sodili po sebi, ker ga oni niso toliko uporabljali? 

Prepričana sem, da ne smemo soditi sloga življenja otrok samo zato, ker smo mi živeli drugače. V prejšnjem tisočletju so bili pač drugačni časi. Če bi si vzeli čas, bi morali najprej povprašati naše starše, če se je njim zdelo, da smo imeli polno rit vsega in smo bili razvajeni v primerjavi z njihovim otroštvom. Prepričana sem, da bi bil odgovor pritrdilen. Če torej izhajam iz tega, so imeli naši starši enakovredne probleme z nami, ki smo sedaj starši našim otrokom. In upam si trditi, da bodo imeli naši otroci še večje dileme s svojimi otroki, saj gre znanje in napredek vendarle eksponentno naprej in ne linearno...

Soditi je enostavno, vendar s tem ne vidimo dlje od svojih nosov. Da pač naši otroci ne znajo ravno vsi plezati na češnje, saj jih dobijo v svojem hladilniku. Znajo pa neprimerno več drugega, kot smo mi znali v njihovih letih. Če je njihov način takšen, da se sporazumevajo preko naprav, ga moramo sprejeti, saj tega pač ne moremo spremeniti. Lahko pa zadevo omejimo.

Zmernost. To je pravi odgovor. Vsega ravno prav. In kako do tega, da je ravno prav vsega? S filozofijo. :D Hecno, a ne?

No, pa ni ravno, ko začnemo s pomočjo filozofskih načel preučevati naše bistvo in pridemo do rezultata. 

Torej - najprej se vprašam, kakšnega otroka želim vzgojiti. Seveda se moram še prej vprašati, katere lastnosti pri človeku so mi pomembne. Pri nas velja SPOŠTOVANJE VSEH ŽIVIH BITIJ kot ultimativno pravilo v življenju. S spoštovanjem pokrijemo kar velik del naših moralnih načel. (To vse že veste o nas z bloga.)

Iz tega neizpodbitno sledi - otroka želim vzgojiti v spoštljivega in spoštovanja vrednega odraslega. Potem želim, da je pošten (do sebe in drugih), delaven, skrben, da zna ceniti in je cenjen. In tako naprej.

Kako to dosežem?

Predvidevam, da ga moram naučiti odgovornosti. Torej, da ve, da ima vsako dejanje tudi posledico. In da zna predvideti posledice in s tem razmišljati o tem, kaj naj dela, da bo dosegel tisto, kar si želi z upoštevanjem (naših družinskih) načel.

Naj se vrnem na konkretni primer pametnega telefona. Vsekakor ne želim, da bi bili moji otroci iz Bevkove povesti o Grivarjevih. :D (Ta primerjava mi je bila res vrhunska) Vendar pa želim, da se zavedajo, da je potrebno za vsako stvar najprej delati. Torej, za pametni telefon si bodo plačali sami z delom (pri nas ne starši, ne dedki in babice, ne drugi sorodniki, bližnji ali daljni, ne smejo dajati otrokom večjih zneskov denarja - največ je možno dobiti skupaj kakšnih 30 € pri letih do deset in še nekaj let čez). Pri nas velja filozofija, da poskrbimo za osnovne dobrine (tudi za telefon, ki je prvenstveno namenjen kontaktu med starši in otroci), za vse izboljšave, lepotne in drugačne, pa si bodo s svojim delom kupili sami.

Ker želim, da se družijo tudi z nami, bo pametni telefon na voljo le določen čas. Absolutno pa bodo vse naprave zvečer v kuhinji, tako da bodo otroci lahko v miru spali. Da pa ne bi prihajalo do zlorabljanj, se bom morala tudi sama izobraziti v vseh teh elektronskih igračah (jojmene, to bo res pravi podvig). Na koncu pa se bom morala z otrokom vsakodnevno pogovarjati o nevarnostih. In seveda radostih (različni ljudje različno dojemamo radost - ne smem pozabiti tega). Aha, pa da ne pozabim na kakšne treninge in druge obveznosti, kot so pranje in obešanje perila, pa sesanje in brisanje prahu, pa izleti z nami, pa potepi in sprehodi s psom. Ker si res želim obdržati stik z otrokom tudi takrat, ko bo najstnik. 

Čeprav - bog mi pomagaj, res ne vem, kod bom dobila toliko potrpljenja...

Mihi bi torej predlagala, da pri otroku spodbuja občutek za vrednost s tem, da so želje želje dlje časa, da se resnično pokažejo za nekaj, kar si otrok želi, in da to ni le trenutna kaprica. Hkrati pa, da mora za svoj telefon tudi plačati s svojim denarjem, ki ga bo dobil za opravljena dela, in ne s podarjenim denarjem ob različnih priložnostih. Predvsem pa, da se z otrokom pogovarja o tem, kaj zmore telefon in kaj zmore otrok sam. To naj bi po mojih izračunih trajalo kakšno leto. ;D Tam nekje pri trinajstih naj bi bili možgani že toliko razviti in otrok naj bi že prevzel nekaj moralnih načel, da bi se lahko znašel s pametnim telefonom. Seveda s pomočjo svojih staršev.

Sicer pa mora vsak starš realno presoditi zmogljivosti svojega otroka. Kar pa je seveda najtežje.

Pa srečno z iskanjem svojih načel in želja pri vzgoji!

PONOVNO NA SPLETU!

Jeeee, uspelo je! Pa smo spet na konju :)

Nazadnje mi je namreč na blogspot.si izginil blog, zato sem morala ustvariti novega. In tukaj smo! Dobrodošli spet nazaj :)

Morda pa je bil že čas za nov izgled, glede na to, da smo začeli blogati takrat, ko smo postali sestavljena družina. Ob koncu šolskega leta se nam namreč obeta odhod enega člana - veseli smo, da so se na domači fronti zadeve uredile in se bo lahko naš čudoviti zlati fantek vrnil domov, k svoji mamici.
Predvidevam, da se bo v tem času še marsikaj zgodilo :)